»Vedno se govori o spremembi zakonov na področju šolstva, socialnih prejemkov in pravosodja, nihče pa ne omeni spremembe zakona o romski skupnosti, ki je pri tem ključen,« je dejal. Zakon med drugim predvideva ustanovitev sveta romske skupnosti, ki pa je sestavljen iz 21 članov, dve tretjini članov predstavljajo člani Zveze Romov Slovenije, kjer pa je, kot pravi Golobič, največ predstavnikov iz Prekmurja.
»To pomeni tako finančno kot politično prednost Romov v Prekmurju. Država s takšnim členom namerno polarizira in na eni strani ustvarja socialno dno, na drugi pa uspešne rešitve,« je prepričan Golobič. Razlike med njimi pa niso le finančne. Zaradi tolikšne oddaljenosti so drugačni tudi način življenja, kultura, navade in jezik. »Drugačne so naše potrebe in stališča. Naše interese težko zagovarjajo, ker nas ne razumejo,« je dodal.
Preberite tudi: “Integracija v getu? To je tako, kot da bi se na suhem učili plavanja”
Sredstva bi morala biti namenska
Občine, ki imajo romsko prebivalstvo, vsako leto prejmejo sredstva za uresničevanje pravic pripadnikov romske skupnosti. Številke se gibljejo med 70.000 in 900.000 evri na leto. Gre za nenamenska sredstva, zato pogosto prihaja do njihove napačne porabe, opozarja Golobič. »Država občinam nameni denar, občine pa za romska naselja z njim ne naredijo nič. Gradijo pa se športne dvorane, parki in druga infrastruktura. Pri občinah je jasno: kdor je vir problema, ne more biti vir rešitve,« je prepričan.
Pri legalizaciji romskih naselij in ureditvi dostopa do vode je najpomembnejša sprememba namembnosti zemljišč, ki pa jo župani označujejo za neizvedljivo. »Zgodba je popolnoma drugačna pri podjetnikih, ki lahko spremembe za svoja podjetja dosežejo v kratkem času. Nihče ne reče ne kapitalu,« je dejal. Ob tem poudarja, da bi država morala določiti jasne pogoje, pod katerimi občine prejemajo sredstva, občine pa bi morale jasno in transparentno prikazati porabo sredstev z oddajo poročil.
Golobič je kritičen tudi do pozivov, naj se Romi najprej integrirajo, da bi lahko dobili pitno vodo. »Pogosto govorimo o pravicah in dolžnostih, a vprašati se moramo, kaj je zares pomembno. Pravice so pač pred dolžnostmi. Otrok ne more hoditi v šolo, če mu ne zagotovimo primernih razmer za življenje,« je povedal. Opaža namreč, da otroci zaradi diskriminacije in nesprejemanja v šoli izgubljajo motivacijo za šolo.
»Pozablja se tudi, da je prav država tista, ki je Rome včasih pošiljala na rob mest, na kmetijska zemljišča. Ta so bila včasih v lasti države, po osamosvojitvi pa so zaradi denacionalizacije Romi izgubili prej podarjeni prostor,« je še opozoril. Župani bi zato, meni, morali imeti več razumevanja in resne namere za socializacijo Romov.
