»Med vsemi Mančinimi pionirskimi angažmaji je bila promocija bralne kulture in širjenje bralnega virusa tisto, kar naša majhna skupina (pobudniki Mančinega dne, op. a.,) verjame, da je najbolj daljnosežno in najgljoblja stvar, ki jo je dala temu narodu, vsem nam posameznicam in posameznikom. Zato smo verjeli, da je vredno narediti tak dan,« je ob današnjem rojstnem dnevu Mance Košir, ki je prvi po njeni smrti in so ga razglasili za Mančin dan branja, ljubezni in navdiha, dejal skrbnik njene literarne zapuščine Žiga Valetič. Pobudniki Mančinega dneva pa si želijo, da bi v prihodnje to postal vseslovenski dan branja. V imenu Mance Košir pa tako danes berejo na dogodkih po Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Celju, Kamniku, Kopru, Tolminu, Ravnah na Koroškem in drugod.
Kot je pojasnil Žiga Valetič, so v ozadju nastanka Mančinega dne tri pobude. Prva je pravnika, profesorja in pisatelja Marka Pavliha, ki je dal idejo, da bi 5. marec, rojstni dan Mance Košir obeleževali kot Mančin dan ljubezni in književnosti. Kot je povedal Pavliha, si je to zamisel po pogrebu Mance Košir zapisal v beležnico, ki mu jo je pisateljica, novinarka, profesorica in promotorka bralne kulture s posvetilom podarila ob njunem prvem srečanju na predstavitvi njegove knjige leta 2007. Druga je Valetičeva zamisel, da bi tisti, ki so Manco Košir poznali in z njo sodelovali, praznovali njen rojstni dan. Tretja pa je bila pobuda Alenke Štrukelj iz Andragoškega centra Slovenije, da bi poiskali pravi datum za slovenski dan branja. Vse tri združene zamisli so tako privedle do današnjega dne, za katerega so pozvali kulturne institucije, organizacije in skupnosti po Sloveniji, da po vzoru krožkov Beremo z Manco Košir organizirajo literarne dogodke.
Dobre in slabe novice o bralni kulturi
Ob oznanitvi Mančinega dneva, posvečenega bralni kulturi, je pisatelj, urednik in profesor Andrej Blatnik uvodoma povedal, da je profesor postal zaradi Mance Košir. »Na nekem dogodku, ko sem obupoval nad slovenskim založništvom, mi je rekla, naj že naredim doktorat in grem učit na fakulteto,« je srečanje opisal visokošolski učitelj založništva na Filozofski fakulteti. V nadaljevanju pa je na dan, posvečen bralni kulturi, spomnil na izsledke lanskoletne raziskave Knjiga in bralci VII – Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2024, ki je prinesla dobre in slabe novice. Med dobrimi je tista, da je vse več ljudi, ki berejo knjige, med slabimi pa, da je vse manj ljudi, ki berejo veliko, pri čemer je slednje povezano z upadanjem veljave racionalnosti in empatije v družbi. Kar je med drugim pokazala raziskava, pa je še, da 40 odstotkov bralcev bere več v angleščini kot v slovenščini, kot tudi, da v Sloveniji vse bolj upadajo domače knjižnice, je tudi povedal Blatnik, ki je predstavitev strnjenih rezultatov zaključil z mislijo: »Kdor bere, lažje in širše misli.« Ter pred tem še izpostavil, da je pomemben trud za več branja in to zlasti za več branja v slovenščini.
Pismo pod klavzuro
Kot je še na dan Mance Košir povedal Žiga Valetič, se je zaključil tudi več mesečni proces prenosa njene osebne in literarne zapuščine ter ob tem napovedal prihajajoče izide knjig avtorice. Poleti bo pri založbi Goga z naslovom Manj je mene, bolj sem Jaz izšla avtobiografija Mance Košir, ki jo je zbral in dopolnil Žiga Valetič. Kot je dejal, je avtobiografijo sestavil iz 550 različnih odlomkov Mančinega besedila, obsegala pa bo približno 600 strani. Poleg tega bodo naslednje leto izšli še avtoričini izbrani eseji, knjiga modrostnih citatov in odlomkov ter delo s poljudnimi besedili, izbranimi kolumnami in zapisi o knjigah, kar je vse prav tako sestavil skrbnik ustvarjalčine literarne zapuščine.
Drugi del zapuščine, kar so osebni predmeti, fotografije, pisma, članki in izrezki, pa so predali kulturnim institucijam. Po Valetičevih besedah so nekaj oblek Mance Košir dali Mestnemu muzeju Ljubljana, nekaj fotografij iz filmskih snemanj Kinoteki, večji del pa Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) in Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS). »Izredno smo bili veseli povabila, da prevzamemo zapuščino Mance Košir, ki so jo dediči s pomočjo Žiga Valetiča pripravili za nas. V gradivu so osebni dokumenti, dela, od člankov do rokopisov, in izjemno obširna korespondenca ter pisma. Vendar pa je, razumljivo, po volji dedičev velik del zapuščine v klavzuri, kar velja predvsem za korenspodenco in pisma. Do kdaj točno, bo dogovorjeno s pogodbo,« je o prevzeti zapuščini povedal Samo Kristan iz Rokopisne zbirke NUK. Kot je pojasnil Valetič, je pisem, zelo osebnih, na tisoče, na ogled pa najbrž ne bodo vsaj še 20 let.
Več kot 100 osebnih predmetov in 1000 fotografij, tako profesionalnih kot iz osebnega življenja Mance Košir, pa so v začetku leta prejeli v MNSZS. Med njimi je skrbnica zbirke v muzeju Manca Murakezi izpostavila tri. »Diktaforn, ki nam govori o Manci Košir kot o novinarki, njena bralna očala, ki pripovedujejo o strastni bralki, in izvod Svetega pisma, ki je od prve do zadnje strani popisan z opombami in z vloženimi pismi ter fotografijami, kar bomo vse obdržali na tak način kot zaključeno celoto.« Večji del Mančine knjižnice pa je v Knjižnici Komen.
