Z delom denacionalizacijskega zahtevka Nadškofije Ljubljana, ki se nanaša na skoraj dva tisoč hektarjev nepremičnin na območju med Kočo pod Bogatinom in Kočo pri Triglavskih jezerih, so se neuspešno ukvarjali že mnogi. Nekajkrat vlada, trikrat okoljsko ministrstvo, ki si ga je v letih od 2007 do 2018 kot vroč kostanj podajalo z Upravno enoto (UE) Radovljica, dvakrat ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski pritožbeni organ ter dvakrat upravno sodišče. Ta denacionalizacijska žogica je od junija 2022 spet pri upravnih sodnikih, ki nove sodbe še vedno niso izdali.
Najprej odškodnina ...
Prvih 28 let je bilo osrednje vprašanje, ali bo Nadškofija Ljubljana nepremičnine v Dolini Triglavskih (Sedmerih) jezer dobila vrnjene v naravi ali ji bodo izplačali odškodnino. Prevladujejo gozdovi in neplodna zemljišča, dober hektar je kmetijskih zemljišč, predmet tega nerešenega delnega denacionalizacijskega zahtevka so tudi tri planinske koče (pod Bogatinom, Majerca in koča Zavarovalnice Triglav) ter dva pomožna objekta pri Koči pri Sedmerih jezerih. Pravni zastopniki Nadškofije Ljubljana so pavšalno ocenili, da je teh okoli dva tisoč hektarjev nepremičnin vrednih nekaj manj kot 19,5 milijona evrov. Za Dnevnik so poudarili, da njihova pavšalna ocena vrednosti nepremičnin ne vpliva na pravice in tudi ne prejudicira njihove vrednosti v primeru, če bi njihovi stranki prisodili odškodnino.
Enkrat je Nadškofija Ljubljana že bila blizu odškodnini. Leta 2018 je o tej zadevi odločalo takratno ministrstvo za okolje in prostor (MOP) ter ji namesto vrnitve v naravi odmerilo okoli 185.000 evrov odškodnine, ki bi jo moral v obliki državnih obveznic izplačati Slovenski državni holding (SDH). Po pritožbi tako nadškofije kot SDH je upravno sodišče oktobra 2019 razsodilo, da MOP sploh ni stvarno pristojno za odločanje o tem zahtevku, zato ga je vrnilo UE Radovljica.
… potem oporekanje statusa
UE je zahtevek že dvakrat zavrnila. Prvič 8. septembra 2020 in drugič 21. januarja 2022. Obe zavrnitvi je utemeljila s tem, da naj nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega zahtevka, ne bi bile podržavljene Nadškofiji Ljubljana. Že leta 1941 naj bi ji jih odvzel nemški rajh, zato naj v času nacionalizacije ne bi bila njihova lastnica. Na podlagi Odloka AVNOJ z dne 21. november 1944 naj bi prešle v državno last in ne v last Cerkve. Upravna enota zato vztraja, da bi morala Nadškofija Ljubljana zahtevek za vrnitev odvzetih nepremičnin oddati na podlagi ZRP (zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator in njegovi pomagači), in sicer pri pristojnem okrajnem sodišču. Nadškofija Ljubljana nasprotno trdi, da je z javnimi listinami dokazala, da je bila Cerkev po drugi svetovni vojni lastnica in posestnica predmetnih nepremičnin ter da so ji bile podržavljene na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, in sicer z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana z dne 17. september 1947.
Medtem ko ljubljanska nadškofija čaka sodbo upravnega sodišča, je Inštitut za javno upravo pri ljubljanski pravni fakulteti zaprosila za pravno mnenje v zvezi s tem. Ta dokument obsega 21 strani, njegova avtorja sta docentka dr. Bruna Žuber in redni profesor dr. Rajko Pirnat. Osredotočila sta se na ključno vprašanje, ali bi morala Nadškofija Ljubljana (nekoč Ljubljanska škofija) kot denacionalizacijska upravičenka po okupaciji vložiti zahtevo za vrnitev premoženja po zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo (v nadaljevanju ZRP/45 in ZRP/46).
Pravnika: Cerkev je denacionalizacijska upravičenka
ZRP/45 je predvidel, da se mora lastnik z zahtevo za vračilo premoženja obrniti na pristojno sodišče, ZRP/46, sprejet dobro leto kasneje, pa te obveznosti ni več določal. Žuber in Pirnat UE Radovljica očitata bistveno kršitev pravil postopka. Ocenila sta, da ni v zadostni meri upoštevala odločbe okrajne komisije z dne 17. september 1947. Pritrdila sta stališču Nadškofije Ljubljana, da so bile sporne nepremičnine v času podržavljenja v njeni lasti in ne v lasti države ter da na državo niso prešle na podlagi Odloka AVNOJ z dne 21. november 1944. Če bi bilo premoženje v lasti države na podlagi Odloka AVNOJ in ne v lasti nadškofije, po njunem mnenju ne bi imelo nobenega smisla, da bi ga Cerkvi zapisniško odvzeli 20. novembra 1945. Prav tako ne, da bi ji ga podržavili z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Ljubljani z dne 17. september 1947. Pravnika nadalje poudarjata, da ne v ZRP/45 ne v ZRP/46 ni bi določen nikakršen rok za vložitev zahteve, poleg tega je ZRP/46 določal poseben postopek za prehod premoženja v državno last, pri Nadškofiji Ljubljana pa ta postopek ni bil izpeljan.
Dr. Bruna Žuber in dr. Rajko Pirnat sta tudi zapisala, da v vsej verigi pravnih aktov in dejanj, ki se nanašajo na to premoženje, ni najti niti enega indica, ki bi kazal na to, da takratna povojna oblast in njeni odločevalci Nadškofije Ljubljana ne bi šteli za lastnico spornega premoženja, oziroma indica, ki bi kazal, da sporno premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. To pa ji, tako pravnika, daje status denacionalizacijske upravičenke po 2. točki prvega odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji.
Dogovor Drnovšek-Rode
se je sfižil
Nadškofija Ljubljana želi svoj prav dodatno podkrepiti s pisnim dogovorom, ki sta ga 23. julija 1997 sklenila takratni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek in v imenu Nadškofije Ljubljana (tedaj še pod imenom Rimskokatoliško škofijstvo v Ljubljani) ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Podpisnika sta soglašala, da so bile nepremičnine podržavljene Nadškofiji Ljubljana z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Ljubljani z dne 17. september 1947 in da je zavezanec za njihovo vrnitev državni sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Dogovorila sta se tudi, da bosta obe strani vprašanje vračanja nepremičnin sporazumno rešili najkasneje do 31. oktobra 1997.
26 let, 4 mesece in 28 dni kasneje je ta zadeva še vedno na točki nič.
