Inšpektorat za delo je pogosto podvržen kritikam, tudi ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luke Mesca, da hujše kršitve pravic delavcev kot prvi zaznajo preiskovalni novinarji in nevladne organizacije. Do tega naj bi po besedah Gorana Lukića iz Delavske svetovalnice res prihajalo, saj naj bi se delavci lažje obračali nanje kot na inšpektorat. Za Lukića je prav to »znamenje, da inšpektoratu ne zaupajo, ali pa, še huje, da do inšpekcije nimajo nobenega odnosa. Torej da niti ne pomislijo, da bi inšpektorat lahko reševal podobne zlorabe.« Lukić dodaja, da bi moral biti inšpektorat za delo institucija, ki bi kot prva zaznala zlorabe in jih zaustavila.
Pritiski, predhodno obveščanje
Delavci, ki so bili v preteklosti žrtve izkoriščanja na delovnem mestu, poudarjajo, da je ključni razlog, zakaj so s prijavo kršitev zavlačevali ali pa se v postopek sploh niso spustili, strah pred pritiski delodajalca. »Inšpektorat za delo venomer izpostavlja, da prijave ne gredo v roke delodajalcem. Prav tako jih o tem, kdo je prijavo podal, ne smejo obvestiti. A kljub temu se pogosto pojavi sum, da delodajalec na koncu to vendarle izve. Predvsem se to dogaja v lokalnih skupnostih, kjer je delodajalec vpliven in izrazito močan,« pravi Lukić. Delodajalec ne more sprožiti postopka zoper delavca, ki naj bi ga prijavil. »Lahko pa mu – v smislu opominov ali nadzorov – poskuša zagreniti življenje. Sicer pa je zakonodaja zastavljena tako, da ščiti prijavitelja. Enako velja za povračilne ukrepe,« pravi Lukić.
Opozarja tudi, da inšpektorat pred obiskom podjetja, za katerega so prejeli prijavo, ne zbere dovolj informacij o stanju v podjetju. »Ob obisku delodajalca pa opravi 'teren', kar pomeni, da pristopijo do delodajalca in pregledajo že vnaprej pripravljeno dokumentacijo,« pojasnjuje Lukić. Gre torej za pogosto rutinirano inšpekcijsko delo in tako so delodajalci na morebitne preglede lahko pripravljeni, saj vedo, katera dokumentacija je pomembna za nadzor. Takšne so denimo evidence delovnega časa, kjer se, tako Lukić, »samo 'nakraca' osemurni delovnik, če inšpektor že zazna kršitev, pa delodajalec preprosto dobi osemdnevni rok za odpravo napak«. Težava naj bi bili tudi napovedani nadzori, saj »pogosto prihaja do situacij, ko je delodajalec v večji meri z dokumentacijo pripravljen še pred prihodom inšpekcije«.
Na inšpektoratu očitke o predhodnem napovedovanju nadzorov zanikajo. Trdijo, da jih praviloma ne napovedujejo, saj sicer »ne bi mogli ugotoviti toliko kršitev in posledično izdati toliko ukrepov ter izreči toliko glob«. Leta 2021 so opravili kar 38.624 inšpekcijskih pregledov. K porastu glede na pretekla obdobja so prispevale tudi prijave, povezane z neupoštevanjem ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusne bolezni, so pojasnili. V postopkih so ugotovili 18.343 kršitev.
O pooblastilih inšpektorjev
Če je cilj, da v prihodnosti dosežemo manjše število kršitev, sta »ključni pogostejša prisotnost inšpektorjev ter uporaba vseh pooblastil, ki jih imajo«, pravi Lukić. Zakon o inšpekciji dela daje »inšpektorjem veliko moči, a žal v večini primerov izrekajo zgolj opomine z možnostjo popravka, torej nekakšen rumeni karton, ki ga delodajalci prej kot razlog za izboljšavo jemljejo kot potrditev, da kršitve ne bodo kaznovane«, pravi Lukić.
Na inšpektoratu za delo poudarjajo, da vsak inšpektor opravi povprečno 150 nadzorov na leto in izda okvirno 135 ukrepov, hkrati pa imajo dvakrat na teden uradne ure, v sklopu katerih pisno in po telefonu ponujajo strokovno pomoč tako delavcem kot delodajalcem. Tako Mesec kot Lukić trdita, da je inšpektorjev premalo, slednji pa poudarja, da »praksa nadzora, pri katerem se 'šablonsko' preverja skladnost dokumentacije, ne deluje«. Da je metoda dela problematična, je prepričan tudi Mesec. Po informacijah inšpektorjev naj bi namreč obstajali tako imenovani številkarji, »ki delajo na način čim večjega števila kršitev in čim višjih glob«. S tem nadzori izgubijo smisel. »Številčiti bi bilo treba ravno obrnjeno, torej koliko je delodajalcev, ki zakonodaje ne kršijo,« pravi Lukić. S tem bi se pokazala učinkovitost inšpektorata za delo.
Lukić dodaja, da si v prihodnosti želi, da inšpektorat ne bi imel »renomeja organa, ki občasno pride opravit nadzor, inšpektorji pa se pritožujejo o pomanjkanju kadra«. Želi, da bi šlo za organ, ki bi se ga delodajalci bali in bi posledično spoštovali zakonodajo.
