Na ministrstvu za finance predlagajo uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine, torej stanovanja, hiše in stavbna zemljišča za stanovanjsko gradnjo, pri čemer bi bila stanovanjska nepremičnina, kjer lastnik dejansko živi, povsem izvzeta iz obdavčitve, davčna obremenitev druge in naslednjih pa naj bi spodbudila bolj smotrno lastništvo in uporabo nepremičnin ter dolgoročno oddajanje. Napoved obdavčitve zgolj tistih, ki imajo več nepremičnin, še posebno praznih ali špekulativnih, je na prvi pogled politično všečna, toda izhodišča odpirajo več vprašanj.

Popoln izvzem stanovanjskih nepremičnin, ki jih lastniki uporabljajo za lastno bivanje, iz obdavčitve bi lahko povzročil nesorazmerja in nepravično obravnavo. Poenostavljeno povedano: lastnik, ki živi v milijon ali več evrov vredni vili, ne bi bil obdavčen, medtem ko bi moral davek plačati nekdo, ki je lastnik manjšega stanovanja, hkrati pa ima tudi vikend na podeželju, ki ga je postavil z lastnim delom in življenjskimi prihranki, vrednost obeh pa je lahko trikrat nižja od omenjene vile.

Takšna oprostitev bi bila ugodnejša za tiste, ki živijo v večjih oziroma vrednejših nepremičninah in na dražjih lokacijah. Povzročila pa bi lahko tudi davčno optimizacijo na način, da bi se premožnejši lastniki več nepremičnin preselili in davek plačali od tiste ali tistih, katerih posplošena tržna vrednost, ki bo osnova za obdavčitev, bo najnižja. Prav tako takšen davek lastnikov, ki živijo v predimenzioniranih nepremičninah, ne bi spodbujal k bolj učinkoviti rabi. Na drugi strani bi bil nekdo, ki je manj premožen, a je na primer podedoval manjše stanovanje, nesorazmerno obremenjen.