Ne le v zdravstvu, tudi v socialnem varstvu so čakalne vrste vse daljše, pa ne samo za sprejem v dom starejših, temveč tudi za pomoč na domu.
Z uveljavitvijo pravice do dolgotrajne oskrbe na domu 1. julija 2025, ki jo prinaša novi zakon o dolgotrajni oskrbi, naj bi se vzporedno izvajali tako dolgotrajna oskrba na domu kot tudi pomoč na domu za tiste, ki do prve ne bodo upravičeni ali bi potrebovali več pomoči. Toda ali bo to sploh izvedljivo, če že v sedanjem sistemu izvajalci pomoči na domu ne morejo nuditi vsem, ki bi jo potrebovali?
Najdaljše čakalne vrste v Ljubljani
»Zaradi čakalnih vrst doživljajo uporabniki in njihovi svojci velike stiske, pa tudi mi sami, ker se ne moremo odzvati na vse potrebe na terenu, saj nimamo dovolj socialnih oskrbovalk. Čakalne vrste so dolge. Če se na kadrovskem področju ne bo kaj spremenilo, bodo le še daljše,« pravi Liljana Batič Dernovšek, direktorica Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana, največjega javnega zavoda za pomoč na domu, kjer mesečno nudijo pomoč od 800 do 900 uporabnikom.
Čakajo tako potencialni novi uporabniki, ki do storitve sploh ne morejo priti, kot tudi obstoječi, ki bi potrebovali večji obseg storitev. »Potrebe naših uporabnikov so vse večje, saj so vedno starejši, imajo veliko drugih pridruženih težav, zato je tudi oskrba zahtevnejša.« Zato bi, da bi pokrili potrebe, ta trenutek potrebovali še 20 socialnih oskrbovalk; zaposlenih jih imajo 125.
Podobno pravi tudi Martin Kopatin, direktor Zavoda Pristan, ki je največji zasebni izvajalec in ima koncesijo v 26 občinah, kjer oskrbujejo približno 900 oseb. »V nekaterih občinah so čakalne vrste, najdaljše so v Ljubljani in Domžalah. Ljudje ne pridejo do storitve praktično iz enega samega razloga: ker ni dovolj kadra. Drugih težav v smislu, da bi občine omejevale storitev, ki jo sofinancirajo, ni. Petnajst do 20 odstotkov več kadra bi nam prišlo zelo prav.«
Na Inštitutu RS za socialno varstvo imajo zadnje zbrane podatke o čakalnih vrstah za leto 2022. Takrat so izvajalci v 127 občinah navajali, da vodijo čakalni seznam, in skupaj so zabeležili najmanj 1300 čakajočih oseb. Največ ljudi je na vključitev v storitev čakalo v osrednjeslovenski regiji.
Lea Lebar z inštituta ob tem izpostavlja slabe delovne razmere socialnih oskrbovalk in velike zahteve delovnega mesta, ki terja tudi sprotno izobraževanje ter usposabljanje, ob premajhnem nagrajevanju. »Gre torej za slabo plačano delo, ki ga zaznamujejo tudi zahtevne delovne razmere, na primer delo ob vikendih, praznikih, popoldnevih in delo na domovih uporabnikov.« Poleg tega se kader v povprečju iz leta v leto stara. Za uspešen zagon dolgotrajne oskrbe bo zato po njenih besedah treba med drugim izboljšati prav delovne pogoje za kader, v smislu plač, možnosti počitka, prepoznavanja pomena in promocije poklica.
Še veliko neznank
Izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu bo glede na postavljeno časovnico težko izvedljivo, pa se boji Martin Kopatin.
»Do zamud bo prihajalo že ob ugotavljanju upravičenosti in odločanju o vlogah, saj bodo centri za socialno delo zasuti z njimi. Nato se bo zapletlo zlasti na izvedbeni ravni, saj je neznank še veliko. Nimamo nobene ocene, koliko naj bi bilo uporabnikov in v kakšnem obsegu bodo upravičeni do storitev. Posledično ne vemo, kakšen kader in koliko ga bomo še potrebovali in lahko zaposlili glede na storitve, ki bodo širše, zato se težko pripravljamo. Kadra čez noč ne bomo dobili, zato bi morali že zdaj razmišljati, kako bomo lahko izpolnjevali pogoje dolgotrajne oskrbe,« opozarja Kopatin. V okviru dolgotrajne oskrbe na domu naj bi upravičenci v domačem okolju namreč prejeli enak obseg storitev kot v domovih starejših.
Batič-Dernovškova pa opozarja, da nimajo niti informacij, na kakšen način se bodo storitve prepletale, saj bodo uporabniki lahko upravičeni do obeh storitev. »Če bo nekdo po določenih kriterijih upravičen do dolgotrajne oskrbe na domu, se zna zgoditi, da bo imel manjši obseg storitev, kot bi ga potreboval. Ne vemo pa še, na kakšen način bo ta ista oseba lahko koristila tudi storitve iz obstoječe pomoči na domu.« Ljubljanski zavod sicer celostno oskrbo (zdravstveno in socialno) nudi že sedaj, a po zaslugi dodatnega financiranja Mestne občine Ljubljana.
Na Inštitutu RS za socialno varstvo odgovarjajo, da je skoraj nemogoče oceniti, kdo od uporabnikov pomoči na domu bo upravičen tudi do dolgotrajne oskrbe, saj sistema nista primerljiva. Okvirno tretjina uporabnikov pomoči na domu prejema zgolj gospodinjsko pomoč in socialni stik. »Te osebe do dolgotrajne oskrbe ne bi bile upravičene, če so to v resnici njihove edine potrebe iz naslova dolgotrajne oskrbe. Vendar pa njihovega realnega obsega potreb v tem trenutku ne poznamo in ga ne moremo oceniti. Mnogi namreč storitve pomoči na domu kljub potrebam ne krepijo iz finančnih razlogov ali pa jim ni omogočena zaradi pomanjkanja kadra,« pravi Lebarjeva.
Poudarja še, da vzpostavitev novega sistema zahteva čas in potrpežljivost. »Pravice za uporabnike in tudi svojce, ki jih zakon prinaša, so dobrodošle in bodo zagotovo izboljšale njihov položaj, ne bodo pa zadovoljile njihovih potreb v celoti. Zato bo nujno vzporedno še naprej razvijati socialno varstvo in socialno delo na področju starih ljudi, povezovanja skupnosti in razbremenitve neformalnih oskrbovalcev.«
Na odgovore ministrstva za solidarno prihodnost še čakamo.
