Podjetje Deos je na ustavno sodišče vložilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona o socialnem varstvu. Podjetje v lasti družine ene najbogatejših Slovenk Alenke Žnidaršič Kranjc, ki kot največji koncesionar med drugim upravlja deset domov za starejše, izpodbija 41.a člen zakona o socialnem varstvu, ki določa, da je dejavnost socialnega varstva nepridobitna. Z drugimi besedami to pomeni, da ne sme prinašati dobička, pač pa se morebitni presežki prihodkov vlagajo v razvoj. Po mnenju Deosa, ki predlaga razveljavitev določbe, če se nepridobitnost nanaša na koncesionarje, naj bi bila ta v neskladju s 14. in 74. členom ustave. Podjetju naj bi bili torej kršeni ustavna pravica do enakosti pred zakonom in pravica do svobodne gospodarske pobude. Pri tem se sklicujejo na odločitev ustavnega sodišča iz let 2018 in 2022 v primeru koncesionarjev v zdravstveni in lekarniški dejavnosti, v kateri je to dalo prednost pravici koncesionarjev, da s presežkom javnih sredstev ravnajo kot z dobičkom, pred interesom javne službe.
Na pobudo so se z zaskrbljenostjo odzvale civilnodružbene organizacije ter posameznice in posamezniki, ki delujejo na področju socialnih pravic, kakovosti bivanja in oskrbe. Kot opozarjajo, bi se z odpravo nepridobitnosti razlike med oskrbovanci in oskrbovankami nedvomno poglobile, saj bo edini interes lastnikov postal dobiček.
Proti pretakanju javnih sredstev v žepe dobičkarjev
»Pridobitni servisi so potencialno bolj kakovostni le za premožne, za siromašne pa postajajo nevzdržno slabi, saj se dostopne storitve krčijo na minimum,« izpostavljajo civilnodružbene organizacije ter posameznice in posamezniki, ki delujejo na področju socialnih pravic, in se sprašujejo, ali si res želimo ločene, zasebne domove za premožnejše, javni zavodi pa naj postanejo institucije za reveže.
Cena oskrbe je že zdaj v zasebnih domovih s koncesijami nemalokrat višja za 25 do 35 odstotkov, kar pa se praviloma ne odraža v višji kakovosti oskrbe, saj so tudi tukajšnji zaposleni pogosto podplačani in preobremenjeni. Za avtorje javnega pisma s prvopodpisano Slovensko filantropijo je nepojmljivo, da lahko izvajalci oskrbe za eno najranljivejših skupin prebivalstva, oskrbe, ki je premnogim starejšim nedostopna tako zaradi cene kakor zaradi pomanjkanja kapacitet, poleg tega pa nikakor ne dosega želenih standardov kakovosti, sploh razmišljajo o pretakanju javnih sredstev v dobičke.
Zaskrbljeni zaradi trenda privatizacije socialnega varstva pristojna ministrstva pozivajo k ohranitvi statusa nepridobitnosti socialnega varstva in krepitvi javne mreže s širjenjem mreže javnih zavodov, ne pa zasebnikov s koncesijami. »Morebitni presežki naj se investirajo v razvoj dejavnosti, kvalitetne delovne pogoje in kakovostno oskrbo! Oskrba ranljivih skupin ne more in ne sme biti prepuščena trgu, še manj pa pristajamo na to, da bi bili zasebni zgolj dobički, sredstva zanje pa lahko prek javne blagajne prispevamo vsi,« so odločeni.
Spodkopavanje enake dostopnosti
Vlada in zakonodajno-pravna služba državnega zbora sta v svojih mnenjih že ocenili, da je pobuda Deosa neutemeljena in da izpodbijani člen o nepridobitnosti dejavnosti socialnega varstva ni v neskladju z ustavo. Vlada izpostavlja, da je pravica do socialne varnosti ustavno zagotovljena, zato mora ostati vsem enako dostopna. Namen mreže javne službe, del katere so tudi koncesionarji, je prav zagotavljanje enakosti in enake kakovosti storitev ter izvajanje nadzora. Z uvajanjem pridobitnosti in konkurence na to področje bi se zahteva po enaki dostopnosti začela spodkopavati. Nepridobitnost dejavnosti socialnega varstva kot celote in za vse izvajalce, ki tvorijo javno mrežo, da ne zasledujejo dobička kot svojega glavnega cilja, je povezana s samim bistvom oziroma poslanstvom socialnega varstva, poudarja vlada. Glavni cilj je namreč, da je za uporabnika čim bolje poskrbljeno. »Edino smiselno je, da se na tem področju ohrani določilo o nepridobitnosti in da se morebiten presežek prihodkov vrača v dejavnost, v ohranjanje trajnosti sistema, predvsem pa v korist skupnosti in v čim boljšo skrb za vsakega posameznega uporabnika.«
V nasprotnem primeru bi prišlo do neželene posledice, ko bi uporabniki v želji koncesionarja po vedno večjem dobičku plačevali vedno višjo ceno oskrbnine ali pa bi bilo lahko kar naenkrat uvedenih vedno več tako imenovanih nadstandardnih storitev.
Tudi zakonodajno-pravna služba med drugim meni, da bi morebitna odločitev ustavnega sodišča, kot jo predlaga Deos, na sistemski ravni povzročila tveganje, da se vzpostavijo različne ravni kakovosti storitev institucionalnega varstva glede na način opravljanja javne službe (pridobitno ali nepridobitno), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti in javno koristjo, ki je v zagotavljanju storitev na najvišji možni ravni za vse upravičence. Mnenje zakonodajno-pravne službe so na odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide soglasno podprli vsi njegovi člani ne glede na strankarsko pripadnost.
Presežki naj gredo za izboljšanje sistema
Kako se opredeljujejo do Deosove pobude, smo vprašali tudi koalicijske in opozicijski stranki. V Levici, iz katere prihaja tudi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, pobudi nasprotujejo, saj menijo, da je treba nujno ohraniti zaščito javnega interesa pred interesi lastnikov zasebnih domov za starejše, ki želijo na ramenih ene najranljivejših skupin prebivalstva kovati dobičke. »Pravica do socialne oskrbe in varstva je eden od temeljev socialne in solidarne države in kot taka ne more biti podvržena logiki kapitala in njegovih interesov,« pravijo. Naloga države pa je, da vsem zagotovi dostop do kvalitetnega sistema socialnega varstva. Vsak presežni dohodek, ki izhaja iz izvajanja teh storitev, se mora zato namenjati nazaj v sistem – za njegovo nadaljnje delovanje in izboljšanje. V zvezi s podeljevanjem koncesij pa menijo, da ni prava rešitev. Ministrstvo za solidarno prihodnost v mandatu aktualne vlade ni razpisalo ali podelilo niti ene nove koncesije za domove za starejše v zasebni lasti, niti tega ne načrtuje v prihodnje, pač pa se osredotoča na investicije v javno mrežo domov za starejše in drugih storitev dolgotrajne oskrbe, odgovarjajo.
Tudi v SD poudarjajo, da se mora vsak ustvarjen presežek v domovih za starejše vrniti v dejavnost domov, z namenom izboljšanja pogojev za delo zaposlenih, dviga kakovosti storitev in bivanja v domovih za starejše. Kot pravijo, bodo vedno dajali prednost javnemu sistemu dolgotrajne oskrbe in si še naprej prizadevali, da se bodo v državnem proračunu zagotavljala sredstva za gradnjo novih javnih domov za starejše.
V družbi Deos na naša vprašanja (še) niso odgovorili.
