Čeprav šolsko dogajanje v Zvezi motrijo s specifične, starševske, kdaj pa kdaj nujno pristranske perspektive, načelno spoštujejo strokovno avtonomijo učiteljev in visoko cenijo njihovo delo. Vsak pameten politik bi jim moral prisluhniti. Ali vsaj prebrati njihov program prenove razvoja osnovne šole. A kaj, ko izobraževanje ni več vroča politična tema…
Letošnja predvolilna kampanja je imela zanimivo značilnost: politikom se ni bilo treba izrekati o šolskih in šolskosistemskih vprašanjih. Zakaj? Izobraževanje ni več »in«? Ali je, hm, tako »idealno«, da ni vredno izgubljati besed o njem?Naše šolstvo zagotovo ni idealno. To, da ni predvolilna tema, pa bi po mojem mnenju lahko pripisali temu, da je perečih tem več na drugih področjih, v zdravstvu, sodstvu, sociali. Slovensko šolstvo namreč deluje. Če se ozremo po rezultatih mednarodnih raziskav znanja, celo nadpovprečno dobro. Po drugi strani pa se čas spreminja. Če se ne bomo posvetili kritičnim točkam v izobraževanju in začeli ukrepati, se utegne razmeroma dobra slika močno poslabšati.
Vaša spoznanja ste strnili v sedem programskih točk. Komu ste namenili ta program?Poslali smo ga vsem političnim strankam, z željo po dialogu. Prihodnje odločevalce z njim opozarjamo na šibke točke sistema.
Kaj so za vas ključne kritične točke?Po našem mnenju je treba prioritetno urediti učne načrte, znotraj tega tudi probleme z domačimi nalogami, doreči učbeniško politiko, vzpostaviti sistem zagotavljanja kakovosti, okrepiti vzgojno vlogo šole. Velik problem je nasilje. Več doslednosti bi potrebovali v boju z njim, do zadnjega zaposlenega bi morali živeti ničelno toleranco do nasilja. Bolje bi morali poskrbeti za otroke s posebnimi potrebami. Med drugim bi morali poenotiti kriterije, saj ni logično, da je v mariborski enoti dvakrat, trikrat več odločb o učni pomoči kot v kranjski. Spremeniti bi morali tudi sestavo sveta šole; v njem bi morali sedeti po trije predstavniki zaposlenih – zdaj jih je pet – lokalnih skupnosti in staršev. Prepogosto se namreč zgodi, da bi ravnatelj kaj spremenil, a se boji, da mu bo to škodilo pri reelekciji. Okrepiti bi morali tudi partnersko vlogo staršev.
Te dni starši na svetih šol potrjujejo delovne zvezke, ki so jih izbrali učitelji. Raziskava, ki jo vsako leto opravite v okviru vaše Zveze, je pokazala, da so cene za izbrane komplete zelo različne. Na primer: cena kompleta za osmi razred sega od 34 do 156 evrov. Je to normalno?Razlike so res velike. Prevelike. Opažamo jih, odkar izvajamo to raziskavo, torej vseh sedem let. Dobra novica je, da se te razlike polagoma zmanjšujejo. Obstajajo šole, ki se odločajo za delovne zvezke pri manj predmetih, pa so enako ali celo še bolj uspešne.
Kaj povzroča te velike razlike? Založniki navijajo cene?Niti ne, cene posamičnih delovnih zvezkov so precej izenačene. Razlike nastajajo zato, ker se na nekaterih šolah odločijo za delovne zvezke le pri dveh, treh predmetih, ponekod celo za nobenega, spet drugje pa pri precej več predmetih.
Se glede tega razlikujejo revnejša in bogatejša okolja? Recimo vzhodni del Slovenije in Ljubljana.Iz leta v leto opažamo, da so cene izbranih kompletov najvišje v Pomurju. Tudi letos je bilo tako.
V Pomurju? Eni najrevnejših regij?Mislim, da gre v tem okolju za tradicijo. Morda za inercijo. Delovne zvezke so uporabljali pogosteje kot drugod; pri tem vztrajajo. Toda tudi v Pomurju je skupni strošek za delovne zvezke od leta 2011 močno upadel. Kar je dobro.
Od leta 2010 učitelji izberejo delovne zvezke, predstavniki staršev pa dajejo soglasje. Številnim med njimi se zdi ta praksa najmanj čudaška. Kajti kako naj starši odločajo o delovnih zvezkih, saj niso strokovnjaki? Včasih izbranih gradiv starši niti ne vidijo. Ali ni naloga učiteljev, da izberejo najustreznejše delovne zvezke, po vsebini in ceni, in za to nosijo vso odgovornost?Za odgovor na to vprašanje je treba poznati nekaj zgodovine. Do leta 2000 smo starši kupili vse učbenike in vse delovne zvezke. Potem so se uveljavili učbeniški skladi, kar je pomenilo, da so učenci isto gradivo uporabljali več let. Založbe so se znašle v škripcih, čez nekaj let pa smo opazili, da se je povečalo število delovnih zvezkov, kar je zlasti v letih krize starše močno prizadevalo. Zato je minister Lukšič staršem dal možnost, da s pomočjo soglasja »bdijo« nad cenami izbranih delovnih zvezkov in učitelje povprašajo, zakaj morajo kupiti ta in ta delovni zvezek, če pa praksa kaže, da ga otroci komaj kaj uporabljajo. Učitelji morajo skratka odtlej strokovno utemeljiti, zakaj so se odločili za neki delovni zvezek, pri čemer moramo starši razumeti, da so različni in da imajo različne pristope. A tako kot mi spoštujemo njihovo strokovnost, naj oni upoštevajo naše finančne zmožnosti.
Mislim, da gredo stvari na boljše: zadnja leta so delovni zvezki ob koncu leta bolj popisani, za 200 evrov se je znižala tudi cena izbranih kompletov. Dobro bi bilo, da bi učitelji imeli na voljo več kriterijev za izbiro kakovostnih gradiv; tu pričakujemo večjo podporo državnih institucij. Recimo Zavoda RS za šolstvo, ki zadnja leta učiteljem sicer že pripravlja priporočila za izbiro delovnih zvezkov.
V vašem programu sem naletela na podatek, da je Slovenija po deležu sredstev, ki ga za šolo v celoti, ne le za učbeniška gradiva, namenijo starši, na petem mestu v Evropi. Slovenska šola je torej daleč od nekoč tako proklamiranega gesla o brezplačni šoli.Da, res je. Da je ta podatek verodostojen, kaže ujemanje med ugotovitvami Surs in mednarodne raziskave. Državo šolanje vsakega osnovnošolca stane dobrih 5000 evrov na leto, starši od tega prispevajo približno deset odstotkov, kar nas tudi med razvitimi državami uvršča zelo visoko.
Govoriva o cenah. Kaj pa kakovost?Zavod za šolstvo je lani pripravil obsežno primerjalno študijo za nekaj izbranih delovnih zvezkov, z vidika uporabnosti. Ugotovitve so zanimive. Pokazalo se je, da so za neko povprečno, srednje znanje uporabni, za višje taksonomske ravni, za analizo, sintezo, kritično uporabo znanja, pa ne. Za to naj bi učitelj poskrbel sam. Glede na to se lahko upravičeno vprašamo, ali so delovni zvezki optimalni. Stroka bi najbrž lahko kaj povedala tudi o ustreznosti razmerja med obkrožanjem, dopolnjevanjem in samostojnim pisanjem. Danes pač vemo, kako pomembne so povezave med roko in možgani, med ročnim pisanjem in mišljenjem.
Leta 2010 ste zapisali, da učbeniška gradiva niso le predraga, ampak tudi prezahtevna, preštevilna, preobsežna in pretežka, letos pa, da je še vedno tako. Ampak bili ste član delovne skupine, ki je pripravljala nov učbeniški model. Kako ocenjujete tisto, kar je na koncu nastalo? Prvošolci dobijo brezplačne delovne zvezke, šole po tri milijone na leto za učbeniške sklade, če se bo s tem strinjala tudi prihodnja vlada…Rekel bi, da je bilo lepo, da smo se pogovarjali, a ustavili smo se na pol poti. Želeli bi si, da bi tudi pri nas – tako kot v številnih evropskih državah – vsi šolarji na klop dobili brezplačno in kakovostno učno gradivo. Saj gre navsezadnje za obvezen program. Razumemo, da to ne gre čez noč, a v to smer bi se morali premikati.
Čim prej bi se morali lotiti tudi učnih načrtov v devetletki; poudarjate, da so preobloženi, neusklajeni, prezahtevni za določeno starost. Kaj konkretno opažate? Lahko težave ponazorite na kakšnem primeru?Vzemimo recimo spoznavanje nevarnih snovi. Učenec se najprej v prvem razredu nauči, da so snovi lahko tudi nevarne, v drugem spozna simbole za različne vrste nevarnih snovi. Nato do petega razreda naučeno povezuje z različnimi snovmi, usvojiti mora že tudi kakšen zahtevnejši izraz. Kaj je jedko, na primer. Nato pride do šestega razreda in začne – spoznavati simbole. In vendar je že pred tem znal predvideti tudi ustrezno ravnanje z nevarnimi snovmi. Tovrstne neusklajenosti po vertikali je zelo veliko. Seveda ni nič narobe, če se o isti stvari govori večkrat, toda ne na način, da nekje spet začneš z nule. Kot da se prej učenec ni naučil ničesar.
Neka mama mi je povedala, da so morali v vrtcu za domačo nalogo izdelati maketo stanovanja ali hiše. V vrtcu! Neka druga mi je potožila, da ni znala rešiti računske naloge svojega petošolca. Najbolj pa starše jezi, da morajo tako pogosto tudi sami sedeti pri domačih nalogah, ker jih otrok sam ne zna rešiti. So domače naloge problem?Absolutno. Glede domačih nalog se res pritožuje veliko staršev. Ker jih je preveč, ker so prezahtevne oziroma jih otroci ne morejo narediti sami. Učitelji bi se morali bolj zavedati tega, da ko učencu dajo težko nalogo, jo dajo v resnici domačim. Otroci so zaradi tega v neenakem položaju. Ne znajo vsi starši pomagati svojim otrokom. Recimo starši, ki ne znajo jezika. Nepravično je tudi, da ocenjujejo plakate in podobne domače naloge, če pa je povsem jasno, da jih otrok ni naredil sam. Poleg tega učitelji s pretežkimi nalogami staršem na široko odprejo vrata za vstop v učni proces, potem pa se pritožujejo, da se vtikajo v šolo.
Zakaj slovenski otroci tako kot drugod ne opravijo vseh nalog v šoli?Po nekaterih šolah imajo podaljšano bivanje tako organizirano, da je to mogoče; prav včeraj mi je neka gospa iz Pomurja povedala, da je tako na njihovi šoli. Naloge prinesejo domov na vpogled samo čez konec tedna. Težava je tam, kjer niso vsi otroci v podaljšanem bivanju, kjer združujejo razrede ali pa začnejo otroci takoj tekati od ene do druge interesne dejavnosti. Ob tem je treba vedeti še to, da je za otroke po ugotovitvah nevroznanosti za trdnost znanja zelo dobro, da tisto, kar so se učili zjutraj, popoldne ponovijo. Ne sme pa biti tega preveč.
Dotakniva se famozne preobremenjenosti otrok. Sestavljalci učnih načrtov vztrajajo, da je treba v razpravah o domnevni preobremenjenosti prepoznati nevarne zahteve po zniževanju zahtevnosti. Starši po drugi strani pogosto nemočno ugotavljajo, da bi test svojega devetletnika pisali negativno. Kako tu doseči pravo mero?Prepričan sem, da bi strokovnjaki, učitelji praktiki in starši glede tega vprašanja lahko dosegli konstruktiven dogovor, če bi se odkrito in odprto pogovarjali o tem, kaj hočemo od šolskega sistema. Polne glave nepovezanih podatkov ali njihovo kritično, smiselno uporabo. Učencev pa ne obremenjuje le velika količina snovi. Obremenjuje jih tudi veliko število predmetov, ki se ocenjujejo. V višjih razredih imajo lahko po 13 ali 14 predmetov, pri katerih so ocenjeni s številčnimi ocenami, celo 16 z izbirnimi predmeti. Če bi ocene razdelil po tednih, pride več kot ena ocena vsak teden v letu. Ker pa se to skoncentrira v določenih obdobjih, to otroke res zelo obremenjuje. Obvladati tako veliko količino snovi pri toliko predmetih ni enostavno. V stisko navsezadnje spravlja tudi učitelje, ki morajo vse te ocene »pobrati«.
In se potem zgodi, da pišejo devet, deset let stari otroci po štiri teste v enem tednu?Dogaja se. Pa se ne bi smelo. Navsezadnje tudi pravilnik o ocenjevanju prepoveduje pisanje več kot dveh testov za oceno v enem tednu, ali treh, če enega ponavljajo. Kolikor lahko spremljam stanje po šolah, se mi sicer zdi, da se učitelji bolj kot nekoč trudijo, da bi teste razporedili bolj enakomerno. Stiske povečuje tudi dejstvo, da ocene niso le informacija o znanju, temveč tudi vstopnica za vpis v želeno srednjo šolo. Ocenam zato pripisujemo veliko večjo težo, kot bi bilo prav. Morda bi morali razmisliti o tem, da bi kot selekcijski mehanizem uporabili le nekatere ocene, ne pa vseh.
Pogosto slišimo, da bi lahko učno snov strnili na osnovne podatke, ker da je vse na internetu.Sam zastrižem z ušesi, ko slišim kaj takega. Če ne obvladaš določene količine podatkov, med katerimi iščeš povezave, vzorce in tako dalje, sploh ne veš, kaj iskati na internetu. Nihče ne bi znal pisati, če se ne bi najprej naučil 25 črk in dojel koncepta zapisovanja glasov. V vakuumu ni logike, pogosto rečem tudi svojim študentom. Treba je seveda najti pravo mero. Da bodo otroci znanje gradili, ne pa večino tistega, kar so se naučili, kmalu pozabili.
Ali lahko po vaših izkušnjah – imate pet otrok – vsak povprečno sposoben učenec z nekaj truda solidno obvlada predpisano snov, ne da bi ga zato črvičilo v trebuhu?Mislim, da bi lahko količino snovi brez posledic nekoliko zreducirali. Zlasti zato, ker opažamo, da se zahtevne vsebine zadnja leta selijo v nižje razrede: marsikaj, kar so se nekoč učili otroci pri desetih letih, se zdaj učijo pri osmih. Tak je vtis. Verodostojne primerjave, na primer razvoja posameznih učnih načrtov od leta 1990 do danes, ni na voljo, čeprav smo to večkrat predlagali. Tako o teh stvareh ne bi več govorili na pamet in ugibali, ali gre za imperializem strok, ki bi že šestletnikom vlivale znanost v glave, ali za povsem primerne in evropsko primerljive učne načrte. Če ne poznaš stanja, ga pač ne moreš spreminjati.
Pa še to bi rekel. Ko smo uvajali devetletko, so strokovnjaki zagotavljali, da se bodo otroci v prvem razredu veliko igrali. Danes učitelji sami povedo, da igralnih kotičkov v prvih razredih skorajda ni več. Učni cilji so že v prvem razredu »trdošolski«. Pomenljivo je tudi to, da se iz leta v leto povečuje število otrok, ki jih starši po presoji strokovnjakov vpišejo leto kasneje, ker emocionalno, intelektualno ali fizično pri šestih še niso zreli za šolo. Za to šolo, seveda.
Učitelji staršem pogosto očitajo, da otroke preveč zavijamo v vato, jih »šparamo« pred napori in da so zato včasih »naučeno« nemočni. Je kaj na tem?Kot družba smo danes najbrž res bolj obrnjeni k otrokom, kot smo bili nekoč. Ni starša, razen kakšne izjeme, ki ne bi hotel svojemu otroku najboljše. Vprašanje pa je, ali vemo, kaj je zanje najboljše v praksi. Zavijanje v vato ni dobro, toda tudi izpostavljanje zahtevam, ki jim otroci niso kos, ni dobro. Iščemo torej ravnotežje med zahtevnostjo in varnostjo. Po mojem opažanju velika večina staršev dobro krmari med tema dvema nalogama, skrajnosti so deležne le več javne pozornosti.
Morda pa šoli to ne gre od rok. Skrb vzbujajoč je podatek iz mednarodne raziskave PISA 2015, da se krepi negativen odnos šolarjev do šole. Če k temu dodamo podatek iz baze NIJZ, da se je število obravnav otrok pri zdravnikih in specialistih za duševno zdravje v sedmih letih povečalo za 71 odstotkov, je skrb več kot na mestu. Kako vi razumete te podatek?Ni me presenetil. Vodja bolnišnične šole v Ljubljani, oddelka v sklopu OŠ Ledina, je že pred časom opazila, da se otroci, ki se soočajo s težavami v okolju in prehudimi zahtevami, zatekajo v bolezen. Tako se nezavedno branijo. Bojim pa se, da v tem hipu ne zna nihče dovolj dobro odgovoriti na vprašanje, zakaj se nam to dogaja. Sam bi rekel, da smo se kot družba zelo spremenili. Med ljudmi je več tekmovalnosti ter manj solidarnosti in varnosti. Vsi smo bolj odmaknjeni od narave. Koliko pa nas lahko še vsak dan po dve uri preživi na svežem zraku?! To je privilegij manjšine. Vse to prenašamo na otroke. Posledice so hude za vse. Deloma imajo najbrž prav tudi tisti, ki menijo, da smo danes bolj pozorni na stiske otrok in se nanje prej odzovemo. A to nas ne odvezuje odgovornosti za to, da razmislimo, kaj bomo v zvezi z neljubimi trendi storili.
Dotakniva se še ocenjevanja. Že kar nekaj časa trojka ni več dobra, srednja ocena, temveč za marsikaterega ambicioznega starša pravi poraz. Zakaj šole sodelujejo pri tovrstnem početju?Tudi jaz se to sprašujem. Poznam učitelja, ki pravi, da imajo pri njegovem predmetu vsi učenci pet. Taka ocena popolnoma izgubi smisel, saj ni nobena informacija več, kaj šele objektivna. Poleg tega ocene preveč vplivajo na vpis v srednjo šolo. Tako dobijo še neki drug pomen: določajo učenčevo vrednost – ali je dovolj dober za neko šolo ali ne. V Zvezi se zavzemamo za to, da ocena spet postane tisto, kar je bila – zgolj informacija o znanju. O vpisu v srednjo šolo bi lahko, kot rečeno, odločale le nekatere ocene in dodatni kriterij – zunanji preizkus znanja, ki bi ga pisali skupaj z NPZ v zadnjem razredu. Morda ne bi bilo narobe, če bi likovna umetnost spet postala likovna vzgoja, šport pa športna vzgoja in da tovrstnih predmetov ne bi več številčno ocenjevali.
Bojim se, da ste zdaj zelo razjezili učitelje teh predmetov…Najbrž sem jih res. Ampak s stališča otroka dobrih argumentov za toliko ocenjenih predmetov pač ni. Bi se pa z njimi zelo rad pogovoril o tem, ali je boljše, da učenca vzgojimo tako, da bo z veseljem slikal, ali da ga samo za test naučimo našteti pet impresionistov.
