Slepi in slabovidni, gluhi in naglušni otroci ter otroci z govorno-jezikovnimi motnjami se v Sloveniji lahko šolajo v centrih oziroma zavodih, kjer izvajajo prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom (EIS). To pomeni, da so ob koncu osnovne šole enako izobraženi kot njihovi vrstniki v rednih osnovnih šolah.
Slepi in slabovidni otroci ter mladostniki se v Sloveniji lahko šolajo v ljubljanskem Centru Iris. Gluhi in naglušni ter otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pa v centrih v Portorožu, Mariboru in Ljubljani. V vseh štirih centrih so pred leti začeli izvajati še EIS za otroke z avtističnimi motnjami, število vpisanih pa narašča oziroma jih je že precej več, kot je slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih. Starši so zato začeli opozarjati na nevšečnosti, s katerimi se v centrih srečujejo njihovi otroci. Gre namreč za dva med seboj povsem različna primanjkljaja, kar, kot pravi nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) Tomaž Wraber, pomeni, da se ju mora obravnavati ločeno in na različne načine. Enako velja za gluhe in naglušne otroke. Wraber zato meni, da bi bil skrajni čas, da bi v Sloveniji ustanovili in zgradili še zavod za otroke z avtističnimi motnjami.
Pouk v isti stavbi poteka ločeno
V Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana (Center Iris) pojasnjujejo, da so otroci v vseh izobraževalnih programih, ki jih izvajajo, med seboj ločeni. To pomeni, da tudi pouk poteka v ločenih učilnicah. Kljub temu pa imajo športne dejavnosti, športne dneve in podaljšano bivanje skupaj, prav tako se srečujejo na hodniku. Tomaž Wraber dodaja, da je to, da pouk poteka ločeno, na papirju »videti povsem lepo, vendar obravnava, vzgoja in izobraževanje ter vzpostavljanje medsebojnih odnosov med slepimi in slabovidnimi potekajo precej drugače kot pri otrocih z avtizmom«. Meni, da je sedaj prava priložnost – gradi se namreč novo poslopje Centra Iris –, da bi oddelke med seboj ločili. Iz natečajne naloge za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za Center Iris za zdaj izhaja, da »prostorsko ločevanje slepih in slabovidnih in otrok z avtistično motnjo na razredni stopnji ni potrebno«. Wraber pa opozarja: »Če se bo čez leta izkazalo, da je bila odločitev o gradnji nove skupne stavbe za oboje napačna, bo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje krivdo mirno prevalilo na stroko in spet ne
Kaj meni stroka
Specialni pedagog dr. Marko Kalan pravi, da sam nikoli ne bi združil slepih in slabovidnih otrok ter otrok z avtističnimi motnjami pod isto streho. »Že iz preprostega razloga: sluh in tip sta slabovidnemu ali slepemu v pomoč, pri motnjah avtističnega spektra pa je pogosto tip tisti, ki otroka lahko naredi senzorno zelo občutljivega, prav tako lahko tak otrok povzroča veliko hrupa, hkrati pa ga prav vsak hrup moti,« pojasni dr. Kalan in dodaja: »Slepa ali slabovidna oseba potrebuje zelo strukturirano učilnico z vrsto pripomočkov, medtem ko otroci z motnjo avtističnega spektra včasih potrebujejo 'asketsko okolje', ker jih lahko vse zmoti. Slepi potrebujejo talne oznake, kar pa zopet lahko zelo moti otroke z avtistično motnjo.« Tudi sam meni, da bi morali urediti center, ki bo namenjen tako otrokom in mladostnikom kot odraslim z avtistično motnjo.
Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije menijo, da gre pri združevanju slepih in slabovidnih otrok z otroki z avtističnimi motnjami za neustrezno rešitev predvsem z vidika zagotavljanja kakovostnega in prilagojenega izobraževanja za obe skupini otrok. »Čeprav pouk poteka v ločenih oddelkih, se ob takšni združitvi v isti ustanovi upravičeno postavlja vprašanje njene smiselnosti, saj gre za dve izrazito različni populaciji z lastnimi, specifičnimi potrebami,« so nam povedali. Dodali so, da združevanje dveh tako različnih skupin otrok pod eno streho – brez jasne strokovne, organizacijske in kadrovske vizije – dolgoročno ni vzdržno. Z vprašanji o problematiki smo se obrnili tudi na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Odgovorov nismo prejeli.
