Predsednica republike Nataša Pirc Musar je včeraj na Brdu pri Kranju na državni proslavi ob 20. obletnici vstopa Slovenije v zvezo Nato poudarila, da je bila to pravilna odločitev in da brez varnosti ne morejo delovati druge družbene dejavnosti.
Predsednica je prepričana, da ravno zaradi članstva v zavezništvu za obrambo namenjamo manj sredstev, kot smo jih namenjali kot del Jugoslavije ali kot bi jih v primeru samostojne obrambe. Tudi v vladi vidijo članstvo v Natu kot najboljšo možnost za slovensko nacionalno varnost in gospodarstvo. Minister za obrambo Marjan Šarec je včeraj pridružitev Natu označil za enega največjih dosežkov Slovenije. Proslavo je bojkotirala koalicijska Levica, ki se je v Ljubljani udeležila shoda, na katerem so protestniki zahtevali izstop iz zveze Nato.
Neenotnost politike se odslikava tudi v družbi: Slovenci smo po javnomnenjskih anketah med najbolj skeptičnimi do Nata in med najmanj naklonjenimi povečevanju izdatkov za orožje. Če se je pred dvajsetimi leti za vstop v Nato na referendumu odločilo 66 odstotkov Slovencev, danes to sodelovanje podpira 52 odstotkov, slaba tretjina pa se zavzema za izstop. Enotnosti ni niti pri razvojnih politikah. Novinar Radia Slovenija Robert Škrjanc je za Dnevnik ob okrogli obletnici recimo ocenil, da v Sloveniji še vedno ni širšega družbenega konsenza, kakšno vojsko si sploh želimo.
Slovenija se je zvezi Nato pridružila 29. marca 2004, skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško. V vladi z največjo koalicijsko stranko Gibanje Svoboda na čelu tudi danes v močno spremenjeni geopolitični krajini, v senci vojn v Ukrajini in Gazi, vidijo članstvo v Natu kot najboljšo možnost za slovensko nacionalno varnost in gospodarstvo. Država je včeraj 20 let članstva zaznamovala z državno proslavo na Brdu pri Kranju. Po mnenju govorke Nataše Pirc Musar je bila odločitev za vstop v Nato pravilna, saj ta za Slovenijo pomeni lažje uresničevanje temeljnih nacionalnih interesov. Proslavo je bojkotirala koalicijska Levica, ki se je v Ljubljani udeležila protishoda, saj »ne vidijo razloga za praznovanje obletnice članstva, ki prinaša le širjenje konfliktov po svetu in nesmotrno porabo denarja za orožje«.
Dr. Ljubica Jelušič, nekdanja obrambna ministrica
Okoliščine članstva v Natu so se za Slovenijo v 20 letih precej spreminjale. Na treh mejah so članice Nata. Zveza se je skoraj v celoti umaknila iz operacij zunaj ozemlja njenih članic – ostaja v operaciji Kforja, v treh pomorskih operacijah v Sredozemskem in Egejskem morju ter v nebojni svetovalni misiji v Iraku –, v Evropi pa smo ponovno izpostavljeni vojni nevarnosti. Nato se vrača k izvorni nalogi, kolektivni obrambi ozemlja članic. Sodelovanje na misijah v tujini ni več razlog za nakupovanje orožja, pač pa je to lastna obramba. To moramo sprejeti zelo hitro in se usmeriti v graditev bojnega karakterja Slovenske vojske (SV). Članstvo v zavezništvu državi omogoča, da ostaja v stiku s skupnimi standardi obrambe, da uporablja vadbišča v drugih zaveznicah, ki jih pri nas ni, in da uporablja sredstva za nadzor in obrambo zračnega prostora, ki jih Slovenija nima. Z nedokončanimi obrambnimi silami je Slovenija v situaciji brez obrambne alternative. Vloga ZDA v zavezništvu je pomembna, ker ravno vojna v Ukrajini dokazuje, da se je vse od konca hladne vojne EU obnašala »po slovensko«, se pravi, da ni zgradila dovolj lastnih obrambnih zmogljivosti, da se je odrekla razvoju vojaške industrije in izurila le omejeno število državljanov v stalni (pretežno poklicni) sestavi evropskih vojsk. Brez ameriške in britanske jedrske podpore, ob dejstvu, da ruska in kitajska jedrska vojaška komponenta varnosti nista (več) pod nobenim resnim mednarodnim nadzorom, ostajamo v celotni Evropi pred veliko dilemo – ali smo brez ameriškega dela Natovih zmogljivosti sploh sposobni obraniti svojo varnost?
Robert Škrjanc, novinar Radia Slovenija, specialist za področje vojske, policije in varnosti
Slovenija je z vstopom v Nato zagotovo postala varnejša v širšem smislu, je pa veliko slabša glede obrambe lastne države, kot je bila ob vstopu v zavezništvo. V Sloveniji še vedno ni širšega družbenega konsenza, kakšno vojsko si sploh želimo. Ko jo pošiljamo na meje, bi radi iz nje naredili žandarmerijo, ob naravnih nesrečah za pripadnike civilne zaščite. Ko govorimo o obrambi lastne države, bi jo radi spremenili v teritorialno obrambo, ko jo pošiljamo v tujino, pa bi vojake v oklepnikih radi poslali v prve vojne vrste. S pristankom prejšnjega obrambnega ministra Mateja Tonina na oblikovanje izvidniškega bataljona tudi prek prvih vrst in z majhno možnostjo povratka. A strategija razvoja in opremljanja oboroženih sil ne more biti predmet odločanja vsakokratne vlade ali, kar je še slabše, stvar trenutnega vzgiba, tudi lobističnega, vsakokratnega obrambnega ministra ter načelnika generalštaba in njegovih svetovalcev. Predlog ameriškega izrednega profesorja za mednarodne odnose na kolidžu New England Johna Marshalla Callahana, ki se te dni mudi v Sloveniji, je, da kupujemo tisto oborožitev, ki jo potrebujemo doma, ker da bo taka tudi dobra za izpolnjevanje obvez do zavezništva. Ali kot pravi: »Ker imate gore, kupujte helikopterje, ne pa oklepnikov.« Zavezništvo se sicer po prepričanju, da vojna v Evropi ni mogoča, po vojni v Ukrajini iz svoje ekspedicijske vloge vedno bolj vrača k prvotnemu namenu, ki ga je prvi generalni sekretar Nata povzel z besedami, »da drži Američane v Evropi, Ruse izven in Nemce spodaj«. Seveda pa se lahko tudi ta prvotni namen spremeni. Vse bo jasno že čez dobro leto dni.
Dr. Maja Garb, profesorica obramboslovja na Fakulteti za družbene vede UL
V Sloveniji se je ob osamosvojitvenih procesih razpravljalo o različnih možnostih glede obrambe. Javno mnenje je bilo na začetku 90. let prejšnjega stoletja precej naklonjeno nevtralnosti, povečevalo pa se je tudi strinjanje z naslonitvijo na Nato. Oboroženi konflikt ob osamosvojitvi je pokazal, da država potrebuje oborožene sile. Leta 1993 se je politično vodstvo z resolucijo o nacionalni varnosti opredelilo za približevanje Natu. Javnost je bila glede tega precej razdeljena, a njena podpora mednarodnemu varnostnemu sodelovanju je rasla, odločitev za pridružitev pa je bila leta 2003 potrjena tudi na referendumu. Odtlej je bilo preverjanje javnega mnenja o Natu precej skopo, a letošnje meritve kažejo, da je kljub precejšnji skepsi – zlasti ob preteklih sodelovanjih v operacijah v Iraku in Afganistanu ter sedaj ob globalnem zaostrovanju varnostnih razmer – naklonjenost javnosti vendarle še večinska. Zavezništvo ima tako pozitivne kot negativne vidike, njegove članice pa naj bi v duhu solidarnosti in načela enake delitve bremen sprejemale oboje. Slovenska vojska je zaradi članstva v Natu, posebej v strokovnem smislu, veliko pridobila, država pa je seveda ob zagotovitvi zavezniške podpore morala sprejeti tudi določene odgovornosti. Bi zaradi skepse dela državljanov in varnostnih zaostrovanj morala Slovenija izstopiti iz Nata? Ustaljenost sodelovanja in način zagotavljanja varnosti države govorita v prid temu, da ne.
Dr. Marko Kržan, sociolog, nekdanji svetovalec Združene levice v DZ
Zavzemam se za izstop iz Nata, ker postaja članstvo vse dražje in vse nevarnejše. Nato je ena od organizacij, s katerimi si ZDA in zahodne velesile zagotavljajo privilegiran položaj v svetu. Ker njihova gospodarska premoč usiha, se bodo v prihodnje zanašale na vojaška sredstva. Od »zaveznic«, kot je Slovenija, bodo zahtevale, da kupujejo vse več orožja, prispevajo vse več vojakov in sodelujejo v njihovih vojnah. Zato članstvo v Natu ne prinaša varnosti, ampak nevarnost, da nas potegne v vojne proti tistim, ki menda ogrožajo ameriško hegemonijo – tudi če ne ogrožajo Slovenije. Slovenija in druge »zaveznice« so pred dilemo – ali naj se oborožujejo za imperialistične vojne ali pa naj storijo vse, da se jim izognejo. Naš politični razred se je že zdavnaj odločil: iz vojske je naredil podizvajalko Nata in jo poslal na Kosovo, v Afganistan in Irak. Odnesla jo je brez žrtev, toda posredovanji v Afganistanu in Iraku sta bili katastrofa za tamkajšnje ljudi. Tudi na Kosovu 25 let po zasedbi ni ne miru ne blaginje. To so bile vojne z neenakovrednimi nasprotniki, zdaj pa prihaja konfrontacija z Rusijo in Kitajsko. Ti državi ne ogrožata Slovenije kot take, v vojno z njima bi nas lahko pripeljalo kvečjemu članstvo v Natu.
