V Sloveniji se radi ponašamo z občasnimi obiski slavnega dirigenta Zubina Mehte. Prvič je bil tu že leta 1959, ko je v Unionski dvorani dirigiral Orkestru Slovenske filharmonije, nazadnje pa ta teden, ko je kar trikrat stal na odru 72. Ljubljana Festivala. Doživeli smo ga lahko v Verdijevi operi Trubadur s Teatrom del Maggio Musicale Fiorentino ter na gala koncertu, posvečenem Ludwigu van Beethovnu.
Že leta 2019, ko je bil na poslovilni turneji s svojim Izraelskim filharmoničnim orkestrom, da se zaradi šepajočega zdravja poslovi od svojega najljubšega orkestra in dirigentske kariere, je obiskal Ljubljano. Takrat mu je predsednik republike Borut Pahor podelil državno odlikovanje zlati red za zasluge. A si je opomogel. Še vedno nastopa, vendar zelo odbrano.
Potomec parsov
Mehta se je rodil leta 1936 v indijskem Bombaju, današnjem Mumbaju. Njegov oče Mehli Mehta je bil violinist, najprej samouk, pozneje se je izobrazil v ZDA. Po vrnitvi je ustanovil Bombajski simfonični orkester in pozneje še Bombajski godalni kvartet. Bil je potomec stare družine parske vere, ki jo je ustanovil Zaratustra v Perziji, na ozemlju današnjega Irana, po islamizaciji Perzije pa so se privrženci te vere izselili v Indijo. Že 2500 let je njihova maksima »misli dobro, govori dobro, delaj dobro«, kar je očitno ponotranjil tudi Zubin. »Ko sem v Indiji, sem najprej parsi, šele potem Indijec,« pravi Mehta.
Mali Zubin je odraščal obkrožen z glasbo. Oče je vadil v dnevni sobi, ob partiturah vsenaokrog, k njim so prihajali vadit različni glasbeniki. Najbolj pa ga je začaral gramofon, iz katerega je prihajala »božanska glasba«, kot se spominja v avtobiografiji iz leta 2006. Oče je imel precej veliko zbirko plošč in tako je lahko zelo hitro spoznaval različne simfonije in skladatelje, kot so Beethoven, Brahms, Mahler. Z opero nasploh pa se je srečal šele v študentskih letih na Dunaju, kamor je pripotoval osemnajstleten. Bacha nikoli ni razumel v pravem kontekstu, je sčasoma priznal, zato ga je tudi pozneje v karieri raje prepuščal drugim. Drugačno umetniško povezavo je lahko vzpostavil z Mozartom, Mahlerjem, Wagnerjem.
Visoki umetniški standardi
Ni želel igrati inštrumenta, za to je bil prelen, priznava, čeprav je igral violino, klavir in med študijem še kontrabas. Že kot mladenič je imel zelo jasno vizijo, da hoče postati dirigent in študirati na glasbeni univerzi pri najboljšem profesorju, to pa je bil takrat ugledni dirigent Hans Swarowsky. To mu je tudi uspelo. Swarowsky ga je že zelo zgodaj opisal kot »demoničnega dirigenta«, ki je »imel vse«. Medtem je Mehta globoko absorbiral glasbeno kulturo Dunaja. Čeprav je precej glasbene literature poznal z očetovih plošč, je bilo koncertno in operno dogajanje v živih izvedbah zvočno zanj popolno odkritje. Sedem let Dunaja, kjer je sodeloval z Dunajskim filharmoničnim orkestrom, v Dunajski državni operi pa je bil član zbora, ga je profesionalno močno zaznamovalo.
Ta čisti, mehki ton, ki ga premore dunajski orkester s sicer največ naštudiranega repertoarja na svetu, je potem skušal vnesti v ameriške orkestre, kjer je dobil prve resne dirigentske priložnosti. Leta 1961 je postal glasbeni direktor Montrealskega simfoničnega orkestra, kmalu zatem dirigent Losangeleškega filharmoničnega orkestra, leta 1978 pa še glasbeni direktor Newyorške filharmonije. Šel je celo tako daleč, da je za svoje glasbenike naročal nemške trobente iz Evrope.
Mehta je zagovornik visokih umetniških standardov in natančnosti pri izvajanju glasbe. Njegove interpretacije so znane po svoji globini, jasnosti in tehnični briljantnosti.
Za mir med Izraelci in Palestinci
Eno najpomembnejših obdobij njegove kariere je povezano z Izraelskim filharmoničnim orkestrom (IPO), kjer je deloval več desetletij kot glasbeni direktor, zdaj pa je dosmrtni častni dirigent. Prvič jim je dirigiral leta 1961, star komaj 25 let, prijateljstvo pa se je poglobilo s koncertom v podporo izraelskim silam med šestdnevno vojno na Sinaju leta 1967. Z IPO je imel koncert v Južnem Libanonu leta 1982, kjer so Arabci prihiteli na oder, da glasbenike objamejo. Nastopali so med zalivsko vojno leta 1991, ko je občinstvo na koncert prineslo plinske maske, leta 2007 pa so igrali za povsem arabsko občinstvo v Nazaretu. Leta 2011 so propalestinski protestniki protestirali in prekinili Mehtov nastop z IPO na The Proms v Londonu, zaradi česar je BBC prekinil neposredni radijski prenos koncerta. Kljub vsemu si veliki maestro od nekdaj prizadeva za promocijo miru med Izraelci in Palestinci.
Mehta je v svoji karieri dirigiral več koncertov, ki so presegli zgolj umetniške okvire in so imeli pomemben politični podton ter širši družbeni in humanitarni pomen. Eden takšnih je bil tudi koncert, pri katerem je Mehta v Izraelu na spored uvrstil Wagnerja. Nekateri Judje, s še živim spominom na holokavst, so se glasno zgražali, maestro pa je nadaljeval dirigiranje do konca skladbe. Vztrajal je pri tem, da je šlo za gesto sprave in da glasba prinaša univerzalno sporočilo miru.
V bosanski vojni leta 1994 je prišel tudi v oblegano Sarajevo ter s člani Sarajevskega simfoničnega orkestra in zborom na ruševinah sarajevske narodne knjižnice izvedel Mozartov Rekviem. Leta 1998 je dirigiral Beethovnovo Deveto simfonijo na Trgu Tiananmen v Pekingu ob praznovanju 100. obletnice ustanovitve pekinške univerze, zgodovinskem trgu, znanem po protestih leta 1989. Leta 2008 je Newyorški filharmonični orkester odpeljal v Pjongjang, to je bil prvi nastop ameriškega orkestra v Severni Koreji.
Vedno je med sabo povezoval orkestre, narode, kulture in umetnosti, tudi zunaj okvirov resne glasbe. Prvi je dirigiral svetovnemu fenomenu, trem tenorjem, leta 1990 ob zaključku svetovnega nogometnega prvenstva v Italiji. Bil je na odru tudi z Mothers of Invention Franka Zappe na Zappovih »200 Motels« in pri izvedbi skladbe Edgarja Varèseja Intégrales na košarkarskem stadionu Pauley Pavilion UCLA pred 12.000 gledalci.
