V OECD so Slovenijo minuli teden opomnili, da se bodo s staranjem prebivalcev potrebe po zdravstveni oskrbi le še povečevale. Med značilnostmi tukajšnjega javnega zdravstva, ki so jih izpostavili, so navedli veliko število majhnih splošnih bolnišnic, ki so neučinkovite z vidika stroškov, kakovosti in varnosti. V najnovejšem gospodarskem pregledu so opozorili tudi, da bi bilo smiselno določiti minimum, ki bi zadoščal za vzdrževanje določene dejavnosti v bolnišnici.
V preteklih letih smo vedno znova poročali o nasprotnih procesih. Na plodna tla so večkrat padle pobude, s katerimi je zdravstvo postajalo še bolj razdrobljeno. Poskusi omejevanja dejavnosti v majhnih bolnišnicah so po drugi strani vedno znova trčili ob silovit odpor.
Posegi, ki vznemirjajo
Vzpostavljanje novih delovišč v zdravstvu so doslej spremljale številne težave. Enkrat jih je oviralo pomanjkanja osebja, drugič so tja prehajali zaposleni z najbolj obremenjenih mest v bolnišnicah, ki so posledično ostajala prazna. Trenutno se to dogaja pri spremembah v mreži nujne medicinske pomoči, težave s kadri pa so se začele takoj po odprtju urgentnih centrov.
Ministri za zdravje so ob predlogih o drugačni vlogi regijskih bolnišnic na hudo nasprotovanje po drugi strani naleteli že pri koalicijskih kolegih. Oporekali so jim tudi v okoljih, kjer manjše bolnišnice delujejo. Tako so na primer zbirali podpise za ohranitev porodnišnic z najmanjšim številom porodov. Ugotovitve, da ekipe ponekod zato ne morejo imeti dovolj izkušenj, so na koncu obtičale v predalih. Medtem je na nekaterih oddelkih regijskih bolnišnic že mogoče opaziti, da so zmožni prevzeti večjo vlogo, kot jo imajo v trenutni mreži.
Ekonomist Maks Tajnikar se strinja z ugotovitvami OECD, da bodo potrebe po zdravstveni oskrbi le še naraščale. Dodatno osebje bo treba izobraževati in zaposlovati v vsakem primeru, je jasen, odločitev o številu bolnišnic pa ne bi smeli naslanjati na sedanje kadrovske težave. Po njegovem opažanju slovenski razvoj z vrsto regijskih bolnišnic ni bil napačno zastavljen, res pa bi bilo smiselno, da v posameznih zavodih razvijajo dejavnosti, za katere ima osebje dovolj znanja. To velja tudi za bodočo gorenjsko bolnišnico, je poudaril. Po oceni sogovornika je že danes mogoče opaziti znake vse večje spontane specializacije. Bolnike v teh primerih pritegnejo tiste ustanove, ki imajo na posameznem področju dober sloves: »Gre za specializacijo, ki izhaja iz zaupanja pacientov.« Pričakovati je mogoče tudi, da se bo v Izoli tudi v luči načrtov o tretji medicinski fakulteti razvil univerzitetni klinični center, je dodal. Sicer pa bo ključno reševanje ljubljanskih zagat: »V Ljubljani manjka splošna bolnišnica.« Tiste oddelke regijskih bolnišnic, ki le še stežka delujejo, bi bilo po drugi strani v nekaterih primerih smiselno zapreti in program – morda le začasno – preseliti drugam, ocenjuje Tajnikar.
Na ZZZS naklonjeni specializaciji
Vlada je letos predvidela prenose programov zdravljenj, kadar izvajalec ne opravi vsaj 90 odstotkov nalog na posameznem področju. Ali so prenosi trajni ali začasni, je odvisno od trajanja težav z izpolnjevanjem programov. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) so na podlagi podatkov, kje niso dosegali predvidenega števila zdravljenj in kakšne so njihove zmožnosti, programe začasno ali trajno prenesli pri 21 izvajalcih, pri 18 pa so se odločili za notranje prestrukturiranje. Slovenjegraška bolnišnica je na primer dobila program operacij na ožilju, ki ga je oddala celjska bolnišnica, in del programov alergologije, ki so jih med drugim oddali v trboveljski in izolski bolnišnici. Izolska bolnišnica pa je dobila program tireologije, ki je namenjen zdravljenju težav s ščitnico; oddala ga je Bolnišnica Sežana.
Na ZZZS menijo, da bi bilo smiselno v Sloveniji razmišljati o specializaciji bolnišnic, zlasti zaradi vse bolj omejenih kadrovskih virov. »Je pa to dolgoročni proces, ki terja tudi politični konsenz,« so poudarili. Vprašanja glede prihodnje mreže javne zdravstvene službe so sicer v pristojnosti ministrstva za zdravje, so spomnili.
