V zadnjem desetletju je psihoterapija postala sinonim za reševanje vsakovrstnih psihičnih stisk. Izraz psihoterapija je namreč tako pri nas kot v tujini slabo definiran, zato med ljudmi povzroča zmedo. Tudi v Sloveniji se izvajalci psihoterapije delijo na štiri veje.
Prvi so tisti, ki so zaposleni v zdravstvu. Sem sodijo klinični psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, ki glede na trenutno ureditev edini ponujajo psihoterapevtske storitve prek napotnice. V drugo skupino sodijo psihoterapevti, ki so zaključili petletno akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti na ljubljanski Univerzi Sigmunda Freuda ali pa se usposobili po programu zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti UL. V tretjo skupino sodijo psihoterapevti, ki so se o različnih psihoterapevtskih pristopih izobraževali v okviru društev in inštitutov. V četrto skupino pa sodijo vsi preostali, ki na trgu ponujajo različne terapije in svetovanja, ne da bi imeli kakršno koli psihoterapevtsko izobrazbo.
To neurejenost in nedefiniranost poklica naj bi uredili s predlogom zakona o psihoterapiji, ki pa razburja vse po vrsti, znotraj in zunaj zdravstva.
Kje je nastala težava
Po prvotnem predlogu zakona o psihoterapiji bi psihoterapevti lahko svoj poklic opravljali samostojno, v različnih resorjih. Lahko bi torej delovali na področju izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva in še kje. Težava je bila v tem, da zakon ni določil, kdo je lahko psihoterapevt. Zdravniška stroka je na primer zagovarjala stališče, da so lahko psihoterapevti samo tisti, ki so za izvajanje psihoterapije strokovno podkovani. Temu so nasprotovali psihoterapevti zunaj zdravniške stroke, ki menijo, da so bolje usposobljeni in izobraženi za izvajanje psihoterapije, zato si po njihovem mnenju zaslužijo biti del zdravstva. Prav definiranja tega, kdo sme opravljati psihoterapijo znotraj zdravstva in kdo ne, sproža polemiko, ki ji še ni videti konca. Ministrstvo za zdravje, ki zakon pripravlja, je sicer obema stranema prisluhnilo in obljubilo nadaljnje pogovore o vsebini zakona, nato pa je v petek popoldne v javno obravnavo poslalo predlog zakona o psihoterapiji. O tem dejanju naj ne bi bila obveščena nobena od interesnih strani.
S psihoterapijo najhitreje
do poklica v zdravstvu
V predlogu zakona je psihoterapija opredeljena kot samostojna strokovna in znanstvena veda, uvrščajo pa jo v zdravstveno dejavnost. Za opravljanje dejavnosti bodo morali psihoterapevti imeti veljavno licenco, prav tako bodo morali biti vpisani v register psihoterapevtov. Za pridobitev licence morajo imeti kandidati univerzitetno izobrazbo po programu druge oziroma magistrske stopnje. Štiriletni študij po tem predlogu zakona obsega 1900 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja. To pomeni, da bo posameznik po opravljeni drugi stopnji lahko takoj postal psihoterapevt. Če bi želel postati klinični psihoterapevt in delovati znotraj zdravstvenih ustanov, pa bo moral opraviti le še dodatnih 100 ur izobraževanja s področja psihopatologije in 200 ur kroženja. V primerjavi s preostalimi študiji bo to torej najhitrejša pot do zdravniškega poklica, saj je za preostale potrebnih najmanj pet let študija, čemur sledi še večletna specializacija. Psihoterapevti znotraj zdravstva opozarjajo, da je za delo s pacienti potrebnih bistveno več ur in pogojev, kot jih opredeljuje zakon.
Nosilca javnega pooblastila za izdajo licenc bi na podlagi javnega razpisa določilo ministrstvo za zdravje, tudi dovoljene psihoterapevtske pristope bi na predlog nosilca javnega pooblastila opredelil zdravstveni minister. Minister bi določil tudi najvišjo dovoljeno ceno psihoterapevtske obravnave zunaj javnozdravstvene mreže. Če bi se psihoterapija izvajala brez licence, zakon predvideva globo 5000 evrov.
Čas za razpravo je prekratek
Ker je predlog zakona o psihoterapiji prišel v javnost v petek popoldne, v zadnjih dneh junija torej, javna obravnava pa se izteče 28. julija, sta se na odločitev ministrstva odzvali obe strani. V Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje (SZPS), Zvezi organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev Slovenije (ZOPS), na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana in v Združenju zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije so zapisali: »Po veliko prelomljenih obljubah in zavlačevanju ministrice za zdravje smo v Sloveniji končno dobili predlog zakona o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti. Vendar pa predlog zakona ocenjujemo kot nesistemski in kontradiktoren, saj je vsebina členov v medsebojnem nasprotju in tudi vsebinsko vsebuje številna strokovna neskladja.« Temu so dodali: »Če bi ministrstvo za zdravje želelo dejansko strokovno razpravo, bi bila ta daljša in ne bi potekala sredi počitnic, vključena pa bi bila vsa strokovna in zainteresirana javnost.« Od ministrstva za zdravje zato zahtevajo, da podaljša javno obravnavo na dva meseca. Podobno so se odzvali tudi znotraj zdravstvene stroke. Čas za razpravo je prekratek, prav tako ni primerno, da javna razprava poteka julija, ko je največ ljudi na dopustih.
Razlike med zdravljenjem
in obravnavo
Na nekatere rešitve v zakonu se je že odzvala psihoterapevtska stran, ki je trenutno še zunaj zdravstvene stroke. Predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Ksenja Kos meni, da je treba bolje razmejiti dejavnosti kliničnega psihoterapevta in psihoterapevta. Predlog zakona po njenem mnenju tudi ne opredeljuje razlike med zdravljenjem in obravnavo ljudi z duševnimi motnjami. »Doslej smo psihoterapevti sodelovali s psihiatri, pedopsihiatri in kliničnimi psihologi pri obravnavi duševnih motenj in pomembno je, da tako tudi ostane. Prav tako smo prepričani, da bi moral zakon posebej definirati in opredeliti psihoterapevtsko delo z otroki, mladostniki in družinami,« je dodala. Psihoterapevtska stran, ki je trenutno znotraj stroke, se uradno še ni odzvala. Neuradno pa smo izvedeli, da pripravljajo odziv, v katerem bodo od ministrstva zahtevali podaljšanje časa za razpravo. Ker nobena od strani ni zadovoljna s predlogom zakona, je za zdaj mogoče napovedati le, da bo ministrstvo za zdravje med javno razpravo prejelo mnogo pripomb.
