Tako pospešenega prehoda na goriva iz obnovljivih virov v prometu, kot ga od zavezancev za izpolnitev zahtev – distributerjev goriv – zahteva slovenska država, ne terjajo v večini evropskih držav. V delu, ki zadeva prometni sektor, so zaveze, ki jih je Slovenija zapisala ob prenosu prenovljene direktive EU o obnovljivi energiji (RED II), zelo ambiciozne. Namesto najmanj 10-odstotne letne porabe energije v prometu iz obnovljivih virov do leta 2029 je uredba o obnovljivih virih energije v prometu predpisala lestvico minimalnih energijskih deležev v višini 10,1 odstotka leta 2022, 13,8 odstotka leta 2026, leta 2029 pa že 20,8 odstotka. Takrat bi moral po direktivi RED II delež obnovljivih virov znašati najmanj 14 odstotkov. Z novo direktivo o obnovljivi energiji (RED III), ki je bila sprejeta proti koncu lanskega leta, je sicer EU cilj za obnovljive vire energije v prometu povečala s 14 na 29 odstotkov leta 2030.
»Ključni problem je, da so tisti, ki morajo zagotavljati obnovljive vire v prometu, le trgovci z naftnimi derivati, drugi takšnih zavez nimajo, pa čeprav promet predstavljajo tudi železnice in še kaj,« je pojasnil dr. Sašo Polanec, profesor z ljubljanske ekonomske fakultete. Zahteve iz uredbe o obnovljivih virih v prometu bi se lahko dosegalo tudi na druge načine. »Slovenija ni bila zelo intenzivna pri subvencioniranju električnih vozil, čeprav bi lahko s tem povečali delež obnovljivih virov v prometu.
V Sloveniji imamo majhno število električnih vozil, pri čemer smo v preteklosti, sodeč po vladnih dokumentih, računali, da bo polovico od predvidenega 20-odstotnega deleža energije v prometu iz obnovljivih virov mogoče doseči z električnimi in hibridnimi vozili. Zato je primanjkljaj ogromen,« je dejal Polanec. Rešitev vidi v tem, da se najde optimalna strategija znižanja izpustov toplogrednih plinov, in morda tudi, da se bolj subvencionira električna vozila ter poveča dosežene deleže v železniškem prometu. »Problem je tudi, da električna energija, ki jo doma porabljajo gospodinjstva za polnjenje električnih vozil, ni nikjer zabeležena. Da se v Sloveniji delno dosegajo okoljski cilji, tega pa ne poročamo in imamo zato višje družbene stroške, je popoln nesmisel. Z družbenega vidika nebeleženje pomeni veliko neučinkovitost.«
Precej strožja slovenska uredba od evropske direktive je tudi ena od poglavitnih ugotovitev analize, ki sta jo za Društvo slovenski nacionalni naftno-plinski komite svetovnega naftno-plinskega sveta izdelala analitik in svetovalec dr. Aljoša Feldin, ki je v ZDA doktoriral pri Nobelovem nagrajencu za ekonomijo Alvinu E. Rothu, ter dr. Sašo Polanec. Ugotovitve iz analize so bile pred nekaj meseci predstavljene okoljskemu in gospodarskemu ministru, zatem pa je vlada julija sprejela spremembo uredbe o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, ki je med drugim nekoliko regulirala striktne zahteve slovenske države po dodajanju biogoriv, trgovcem z naftnimi derivati pa malce povečala marže za goriva.
Gašenje požara
Dodajanja 20,8 odstotka biogoriv v energijskem deležu, od leta 2029 dalje pri neosvinčenem bencinu, po trenutnih standardih ni možno dosegati s tehničnega vidika. »Zato je zahteve treba dosegati prek dizla, z dodajanjem zelo dragih biogoriv, kot je hidrogenirano rastlinsko olje, ki je lahko predelano iz uporabljenega kuhinjskega olja,« je pojasnil Polanec. Poleg tega, da se s spremembo uredbe o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov upošteva vrsta biogoriva, ki se dejansko dodaja, je sprememba zakonodaje prinesla tudi dvig bruto marže z osem na okoli deset centov na liter, za kurilno olje pa s šest na osem centov. »Toda to je le gašenje požara, saj so marže še vedno prenizke,« je opozoril naš sogovornik. Če je cena biogoriv še enkrat višja od cene običajnih goriv, to namreč pri desetodstotnem volumskem deležu biogoriv zelo poveča nabavno ceno goriv. Govor je o desetih centih dodatnih stroškov goriva na liter, kar je več, kot znaša celotna bruto marža trgovcev z naftnimi derivati, je opozoril Polanec in dodal, da imajo trgovci z naftnimi derivati obenem težave zaradi neizpolnjenih preteklih obveznosti glede dodanih biogoriv, kar je bilo posledica intervencij vlad na trgu naftnih derivatov.
Potem ko je vlada marca 2022 uvedla fiksne cene naftnih derivatov, kasneje pa regulirane cene z nizkimi maržami, so se dejanske bruto marže močno znižale in postale celo negativne, trgovci pa so se odzvali tako, da so v goriva prenehali dodajati biogoriva. »Posledica je, da morajo pretekle obveznosti vseeno izpolniti do konca leta 2026. To pa pomeni veliko finančno obveznost, ki lahko povzroči močno poslabšanje poslovanja podjetij,« je dejal Polanec.
Izguba davčnih prihodkov
Po njegovem prepričanju bi bilo ključno, da nismo bolj ambiciozni, kot je ta hip nujno, saj je z družbenega vidika lahko to zelo drago. »Evropska komisija do leta 2029 po direktivi RED II ni zahtevala več kot dodajanje desetih odstotkov biogoriv. Tolikšen delež smo v Sloveniji dosegli že leta 2021 in ga dosegali vse do regulacije.« Polanec v tako visokih deležih biogoriv, ki botrujejo višjim stroškom, ne vidi nobenega smisla. »To namreč povzroča, da so cene goriv, ki so vzdolž avtocest liberalizirane, nekonkurenčne, zato potniki, ki potujejo skozi državo, v Sloveniji ne točijo goriva, s čimer izgubljamo davčne in druge prihodke, povrhu pa trgovci izgubljajo zaslužke.«
Če država ne želi uničiti celotne branže, Polanec eno od rešitev vidi v tem, da se priznajo vsi stroški. »Biogoriva, na primer, nimajo enakih transportnih stroškov kot fosilna goriva. V uredbi so priznani v višini šest centov na liter, dejanski stroški po železnici pa znašajo osem in več centov. S tem podjetja z vsakim litrom dodanega biogoriva ustvarijo nekaj izgube. Toda ne more se pričakovati, da bo katero koli podjetje nosilo breme regulative ali zunanjih šokov.« Drugo rešitev vidi v sprostitvi cene goriv oziroma v prenosu stroškov na končne kupce.
»Pri obstoječih dveh uredbah, ki ju je sprejela vlada, očitno ni koordinacije med različnimi deli vlade. Uredbi bi morali biti konsistentni. Če se je država odločila, da morajo goriva vključevati tolikšen delež biogoriv, da se bo proizvedel določen delež energije iz obnovljivih virov, je to treba tudi plačati. Stanje je zdaj takšno, da ima država na eni strani visoke cilje, na drugi strani pa za njihovo doseganje ni pripravljena plačati. S tega vidika država deluje paradoksalno,« je dodal Polanec.
