Luka Dončić bo med svojo prvo sezono pri Mavericks zaslužil približno toliko kot pet najslabše plačanih igralcev te dallaške košarkarske ekipe skupaj. Slovenski košarkar je po zamenjavi igralcev med Dallas Mavericks in New York Knicks ob Harrisonu Barnesu, Timu Hardawayju, Courtneyju Leeju in Dwightu Powellu v prvi peterki najboljše plačanih igralcev teksaškega moštva, ki skupaj prejme slabe tri četrtine igralske »plačne mase«. A tudi znotraj vodilne skupine so razlike velike: Barnes bo z dobrimi 24 milijoni dolarjev dobil dvakrat več od Leeja kot drugega najboljše plačanega in skoraj štirikrat več od Dončića oziroma četrtino tistega, kar bo skupaj dobilo petnajst igralcev, ki so trenutno na plačilni listi kluba Mavericks. Še drugače: Barnes in »polovica« Hardawayja, računskih deset odstotkov »najpremožnejših«, bosta dobila dobro tretjino vseh plač, sam Barnes pa bo zaslužil 25-krat več od najslabše plačanega igralca moštva.
Življenje ni pravično, kajne? Toliko kot Barnes bi moral dobiti Dončić!? No, to morda še pride, vendar se osnovna plačna razmerja – in podobna so pri vseh drugih ekipah NBA – zaradi tega ne bi podrla in se tudi po napovedanih igralskih zamenjavah ne bodo. Industrija športnih spektaklov in zabave pač temelji na (super)zvezdništvu: razmeroma majhna skupina ljudi zasluži velikanske zneske in obvladuje trg. Košarkar, ki nima viralnih akcij, podaj, blokov ali košev, na katere je mogoče nalepiti oglase, ali pevka, ki nima nalezljivega refrena, ali igralec itd., ki »ne vleče« občinstva v kinodvorane ali pred domače zaslone, ekonomsko ni donosen: njegov/njen trg je premajhen, da bi bil/a lahko dobro plačan/a.
To ni vselej povezano z nadarjenostjo oziroma »kakovostjo« igranja ali petja, a ta morebiten »odklon« ne spremeni bistvenega spoznanja: kolikorkoli že je visoka renta, ki jo prinaša zvezdniški status, in kakorkoli že so velike razlike med pregovornim enim in »preostalimi« 99 odstotki, o morebitni izkrivljenosti trga in »pravičnosti« delitve v spektakelsko-zabavni industriji praviloma ne govorimo. Superzvezdništvo je nekaj normalnega in pričakovanega, trg, potrošniki ga zahtevajo.
Razlike se povečujejo tudi med največjimi
Vendar superzvezdništvo obstaja tudi v realnem gospodarstvu in finančni industriji. Pojem sam v teoriji resda ni enotno opredeljen in ekonomisti vse od takrat, ko ga je že precej oddaljenega leta 1981 kot prvi uporabil Sherwin Rosen, profesor na nekaj ameriških univerzah (med drugim na univerzah Stanford in Chicago), polemizirajo o njegovi ustreznosti oziroma uporabnosti. V publicistiki se je kljub temu prijel kot oznaka za največje korporacije, ki poberejo (skoraj vso) »smetano« v določeni panogi na posameznih trgih oziroma globalno, ker imajo bodisi prevladujoč, neredko monopolen položaj bodisi sodelujejo v oligopolnem obvladovanju trga s še nekaj drugimi podjetji.
Dandanašnji so najbrž najbolj očiten primer korporacijskih superzvezdnikov podjetja iz informacijsko-tehnološke panoge: Google ima z izjemo Kitajske in deloma Rusije praktično monopol med iskalniki, Facebook ima skupaj s svojimi »podrejenimi« omrežji, kakršna so Instagram, Whatsapp in Messenger, skoraj monopolni položaj na trgu (spet z izjemo Kitajske in Rusije) družbenih omrežij, oba skupaj kot nekakšen duopol prevladujeta na spletnem oglasnem trgu; Microsoft je z okni še vedno globalno »glavni« pri namiznih operacijskih sistemih, Amazon je vseprisotna spletna trgovina…
Močna tržna koncentracija, ki omogoča nastanek superzvezdniških korporacij, pa ni značilna le za informacijsko-tehnološko industrijo. Nekako v času, ko je pred dobrimi petnajstimi leti v Sloveniji »divjala« pivovarska vojna med Pivovarno Laško in belgijskim Interbrewom za Union, se je, recimo, sprožil tudi globalni val velikih pivovarskih združitev. In če je Interbrew kot Goljata takrat v Sloveniji premagal laški David, so Belgijci na drugi strani sveta prevzeli največjega brazilskega pivovarja AmBev in se skupaj z njim kot InBev dokopali do približno 13-odstotnega globalnega deleža. Nato je InBev štiri leta kasneje prevzel najprej enega ameriškega tekmeca, Anheuser-Busch, osem let po tem pa še drugega, SABMiller. Globalni tržni delež tako nastale nadnacionalke AB InBev je ocenjen na približno 30 odstotkov; Heineken, končni zmagovalec slovenske pivovarske vojne, ima kot drugi trikrat manjšega.
V proizvodnji potniških letal je koncentracija še občutno bolj izrazita, saj globalni trg obvladuje duopol Boeing-Airbus, ki ima skupaj skoraj 90-odstotni delež; ta je med evropskim in ameriškim tekmecem približno enako razdeljen, ob tem, da ima Airbus zadnjih pet let nekaj več naročil od Boeinga.
Z drugimi besedami oziroma v agregatnih številkah iz analize ene največjih svetovnih svetovalnih družb McKinsey (tudi v tej panogi prevladuje nekaj superzvezdnikov), objavljene lani oktobra: 5750 največjih korporacij na svetu (takšnih z več kot milijardo dolarjev letnih prihodkov) prispeva dve tretjini h globalni tržni kapitalizaciji (vrednosti vseh podjetij na vseh svetovnih borzah), ustvari dve tretjini svetovnega dobička pred obdavčitvijo in skoraj tri petine vseh prihodkov; od tega štiri petine dobička ustvari desetina superzvezdnikov, torej 575 podjetij, en sam, najvišji odstotek, zgolj 60 podjetij, pa pridela dobro tretjino vsega dobička 5750 največjih. V absolutnih številkah je to v triletnem povprečju (2014–2016) razmerje med 3500 in 10.700 milijardami dolarjev. Pri tem, so ugotovili McKinseyjevi analitiki, se je razlika med zgornjimi desetimi odstotki in povprečjem oziroma mediano v zadnjih dveh desetletjih povečala, še občutneje pa se je »pokvarilo« razmerje med najvišjo in najnižjo desetino, saj slednja proizvaja vse večje izgube, prva pa vedno večje dobičke.
Evropski »mednarodni šampioni«
Eden glavnih vzvodov korporacijskega superzvezdništva so prevzemi in združitve. Njihova skupna vrednost je lani globalno dosegla 3900 milijard dolarjev (tretjino več kot leto prej), tretjo najvišjo v zadnjih petnajstih letih; rekord v tem pogledu ima še vedno predkrizno leto 2007 (nekaj manj kot 5000 milijard dolarjev), na drugem mestu pa je leto 2015 (z dobrimi 4500 milijardami dolarjev). Prednjačile so energetska, medijska, komunikacijska in kemična (vključno s farmacevtsko) industrija. Tudi letošnje leto se je začelo z napovedmi nekaj velikih združitev in prevzemov, med katerimi je za zdaj največji med ameriškima farmacevtskima velikanoma Bristol-Myers Squibb in Celgene (75, po nekaterih drugih podatkih pa 90 milijard dolarjev).
Medtem ko od ameriškega varuha konkurence glede na dosedanjo prakso ni pričakovati nasprotovanja tej koncentraciji, pa je evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager ta teden prepovedala združitev proizvodnje vlakov nemškega Siemensa in francoskega Alstoma. Vestagerjeva, ki je že številna podjetja, ameriška in evropska, obsodila zaradi kartelno dogovorjenega nastopa na trgu in drugih zlorab prevladujočega položaja, je s tem prvič ustavila veliko evropsko združitev oziroma prevzem. Še lani, denimo, je navzlic odporu agrarnega lobija in svarilom z različnih strani na tej in oni strani Atlantika nemškemu Bayerju dovolila prevzem ameriškega Monsanta; da bi dobil dovoljenje, je Bayer za pet milijard evrov prodal proizvodnjo rastlinskih semen Basfu.
Nameravano združitev Siemensa in Alstoma, po kateri bi nastal drugi največji svetovni proizvajalec vlakov (večji, in to približno dvakrat, bi bil le še kitajski CRRC, ki se za zdaj še ni pojavil na evropskem trgu) z letnimi prihodki, ocenjenimi na 15 milijard evrov, sta odločno podpirali nemška in francoska vlada. Nemški gospodarski minister Peter Altmaier je v zvezi s tem, denimo, izjavil, da »Evropa potrebuje mednarodne šampione, ki bi bili globalno konkurenčni«, njegov francoski kolega Bruno Le Maire pa, da »evropska komisija z ničimer ne bo mogla opravičiti zavrnitve združitve«. Medtem ko francoski pritisk na bruseljsko komisijo zaradi tradicionalnega »gospodarskega etatizma« ni bil nepričakovan, pa je Altmaierjevo stališče precejšnja sprememba za Nemčijo. Ta se je doslej vmešavanju v prid posameznim korporacijam praviloma izogibala (je pa podpirala določene panoge, začenši z avtomobilsko industrijo), zdaj pa se Altmaier ni izrecno zavzel le za »Airbus na tirih«, temveč zagovarja tudi združitev dveh največjih – s spornimi posli močno diskretiranih in ekonomsko načetih – nemških bank, Deutsche Bank in Commerzbank; država ima pri tem manjši, 15-odstotni delež le v slednji.
Val korporacijskih prevzemov in združitev, ki je po naglem dvigu v prvi polovici ničelnih let tega stoletja opaznejšo oseko doživel le neposredno po krizi leta 2008, je časovno skladen s kitajskim vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo (World Trade Organization – WTO), dogodkom, ki ga lahko štejemo za verjetno najmočnejši posamični pospešek globalizacije. Temeljni parametri presoje tržne koncentracije so se zaradi njega spremenili, že dotlej največkrat pasivni regulatorji trga v drugih največjih svetovnih gospodarstvih pa kot da bi prišli do sklepa, da je zaradi nove konkurence in večjega trga neprimerno zavirati združitve; toliko bolj, ker zaradi njih potrošniki praviloma niso bili na slabšem – cene so se prej zniževale kot dvigale, razvoj zlasti informacijske tehnologije pa je dajal občutek, da tržna koncentracija spodbuja tudi inovativnost. Vendar je dobršen del te prav tako prihajal iz prevzemov, saj so velika podjetja pamet preprosto kupovala s prevzemanjem zagonskih in manjših podjetij z obetavnimi idejami in poslovnimi modeli.
Korozivnost korporativno-politične moči
Med ekonomisti ni enotnega stališča, ali je sedanja stopnja tržne koncentracije »na splošno« že ekonomsko škodljiva ali ne. Del jih meni, da so koncentracije doslej koristile potrošnikom tako glede cene izdelkov kot glede raznovrstnosti oziroma kakovosti izbire ter razvoja novih tehnologij. Drugi pravijo, da so »klasična« merila presoje konkurence potrebna dopolnitev, navajajo dolgoročno rast cen na trgih z izrazito koncentracijo, pri tem pa opozarjajo zlasti na informacijsko-tehnološke velikane, ki določenih prijemov – kakršne sta pred dobrim stoletjem uporabljala, denimo, John Rockefeller pri vzpostavljanju Standard Oil in John P. Morgan, ki je vso ameriško jeklarsko industrijo združil v US Steel – ne potrebujejo več. Njihov kapital niso zemlja ali stroji, temveč je v glavnem nematerialne narave (znanje, patenti, blagovne znamke, podatki…), zato jim za onemogočanje konkurence ni treba uporabljati predatorskih cen ali kako drugače neposredno zlorabljati svojega prevladujočega položaja. Ko gre za finančno industrijo, predvsem banke, pa naj bi kriza pred desetimi leti pokazala, da z velikostjo komitenti in druge stranke bank niso nič bolj zavarovani, temveč je tveganje še večje, kajti prevelike-da-bi-padle (too big to fail) banke prej podležejo moralnemu hazardu.
V zadnjem času nekateri ekonomisti pogled na korporacijske superzvezdnike razširjajo na ugotavljanje njihovega morebitnega vpliva na trg dela oziroma na razlike pri delitvi ustvarjenega. Tudi tukaj mnenja niso enotna. Nekatere študije med naraščajočo tržno koncentracijo na eni strani in (stagnirajočimi) plačami na drugi vidijo vzročno-posledično povezavo (s povečevanjem tržne moči naj bi se zmanjševal delež dela v delitvi, povečeval pa delež kapitala), druge poglabljanje razlik pri delitvi blaginje pripisujejo nižjim mezdam v državah v razvoju (zaradi selitve proizvodnje), tehnološkim spremembam in drugim vzrokom.
Tim Wu, profesor na pravni univerzi Columbia (in, med drugim, tudi avtor in utemeljitelj pojma internetna nevtralnost), pa v uvodu svoje lanske knjige Prekletstvo velikosti (The Curse of Bigness) tržne koncentracije postavlja še v kontekst demokracije. »So izredne stopnje gospodarske koncentracije pravzaprav združljive s podmeno enakopravnosti državljanov, gospodarsko svobodo ali demokracijo samo? Lahko v gospodarstvu, v katerem prevladujejo monopolisti, vzpostavimo široko blaginjsko osnovo in zagotovimo podjetniške priložnosti? Ali ni preveč zasebne moči zgoščene v nekaj rokah, s preveč vpliva na vlado in naša življenja?« Vprašanja niso nova, s podobnimi se je ukvarjal že Adam Smith, sodobnik East India Company, trgovskega monopolista, močnejšega od vlade takrat največjega svetovnega imperija, saj se je zaradi njega Velika Britanija zapletla v dve opijski vojni s Kitajsko.
Wujeva knjiga je en sam neposreden poziv k razbitju monopolov, preden bo njihova moč tolikšna, da si bodo popolnoma podredili politiko, morda celo v najbolj nevarni kombinaciji s populističnimi diktatorji (prej omenjena Bayer in Basf sta poleg Agfe in še nekaterih manjših podjetij nastala iz IG Farben, ene največjih globalnih korporacij pred drugo svetovno vojno in največje posamične korporacijske financerke nacistične stranke, ki so jo zavezniki po vojni razbili).
Na »korozivnost« korporativno-politične moči opozarja tudi Luigi Zingales, profesor na poslovni šoli univerze Chicago, ki meni, da nekaterim velikim korporacijam manjkata le še neposredni pooblastili za napoved vojne in represijo nad državljani, »vendar bi mnogi ob tem najbrž dejali, da lahko vsaj v nekem pogledu ti pooblastili izvajajo njihovi 'namestniki' (by proxy)«. Začarani medičejski krog, kakor Zingales pravi kupovanju politične moči za to, da bi pridobljena politična moč prinesla še več denarja, bi bilo treba razbiti. Tako Wu kot Zingales spominjata na prvo polovico 20. stoletja, na ameriško protitrustovsko zakonodajo, na prepovedi korporativnih donacij političnim kandidatom, na razbitje investicijskega in komercialnega bančništva ter druge ukrepe, s katerimi je bila onemogočena pretirana tržna koncentracija in omejen vpliv korporacij na politiko.
A to je trajalo le nekaj desetletij, za katera je – korelacija ali kavzalnost? – značilna tudi okrepitev srednjega razreda zaradi razmeroma majhnih razlik pri delitvi blaginje. V zadnji četrtini prejšnjega stoletja se je s prevlado ponudbene ekonomske doktrine začela postopna demontaža večine prej omenjenih zakonov. Danes živimo v svetu, v katerem ima le osem držav BDP večji od največje korporacije po prihodkih (ameriške trgovske verige Walmart), med sto največjimi entitetami po prihodkih pa je 69 korporacij in 31 držav (leta 2017).
O tem, da so takšne razmere »zdrave«, zdaj dvomijo tudi že ekonomisti IMF, analitiki OECD in najvplivnejša glasila liberalnega kapitalizma, kakršni sta Economist in Financial Times. A kakor je mogoče posredno sklepati tudi iz primera Huawei, je politika razvitih zahodnih držav paralizirana ne več zgolj zaradi napačne presoje, temveč tudi iz strahu pred tem, da bodo njeni »mednarodni šampioni« zaostali in podlegli kitajskim tekmecem. Pardon, ne paralizirana, temveč se bo zdaj, kot sta takoj po razglasitvi odločitve Vestagerjeve (ki jo je, mimogrede, podprla večina nacionalnih varuhov konkurence v EU) družno napovedala Altmaier in Le Maire, lotila – liberalizacije in deregulacije evropske konkurenčne zakonodaje.
