Temeljno vprašanje popisa 15 skupin osnovnih živil in dodatnih pet sezonskih, na katerega letijo številni očitki iz trgovskih vrst, je, ali je na trgu hrane, podobno kot na trgu energentov, potrebna intervencija države.
Iz popisa cen, ki so ga na kmetijskem ministrstvu, za kar sploh ni bilo potrebe, saj bi si želene podatke lahko priskrbeli prek Statističnega urada RS (Sursa), izvedli z angažmajem zasebnega podjetja, je razvidno, da bi slovenski potrošnik, če bi vsak izdelek kupil pri trgovcu, ki ima zanj najnižjo ceno, za košarico živil odštel 28,62 evra. To je najmanj v vseh preučevanih državah. Na Hrvaškem bi ta potrošnika stala 31,51 evra, v Italiji 34,63 evra, v Avstriji pa 37,99 evra. In če te podatke primerjamo s podatki podjetja NielsenIQ, ene od vodilnih svetovnih agencij za tržne analize, lahko ugotovimo, da se kupci hrane v Sloveniji obnašajo zelo preudarno.
Po pojasnilih agencije NielsenIQ diskonti za potrošnike v Sloveniji ostajajo ključna nakupovalna destinacija. »Polovica vprašanih trdi, da so večino sredstev za nakupe blaga široke potrošnje porabili v diskontih. V povprečju kupci diskonte obiščejo 7,5-krat mesečno, supermarkete 5,8-krat, hipermarkete pa 4,2-krat mesečno. V letošnji raziskavi o trgovinskih trendih (Shopper Trends), v katero je bilo vključenih 13 trgovcev različnih formatov (hipermarketi, supermarketi, diskonti, bencinski servisi, trgovine z izdelki za osebno nego oziroma drogerije), je bilo ugotovljeno, da v Sloveniji kupci mesečno obiščejo 4,9 različna trgovca. 99 odstotkov kupcev trdi, da cene hrane naraščajo, kot odgovor na naraščajoče cene pa med drugim kupujejo izdelke po znižani ceni, zmanjšujejo nakupe luksuznih izdelkov in kupujejo cenejše blagovne znamke. Delež trgovskih blagovnih znamk se je z 32,3 odstotka, kolikor je znašal v prvih šestih mesecih lani, v letošnjem prvem polletju povečal na 33 odstotkov,« so pojasnili v Nielsenu. Kot smo izvedeli neuradno, slovenski potrošniki s skoraj petimi obiski prodajaln med evropskimi potrošniki prednjačijo. Sledijo jim potrošniki na Hrvaškem, ki v povprečju vsak mesec obiščejo 4,4 prodajalne. V sosednji Avstriji kupci mesečno obiščejo 3,9, v Srbiji 3,2, v Italiji 2,8, v najmanj, 2,2 prodajalne pa po nakupih odhajajo Francozi in Nemci.
»Ker so cene košarice izbranih izdelkov zelo primerljive, to pomeni, da imamo v Sloveniji izjemno konkurenčen trg trgovin z živili, posledica tega pa je, da so marže takšne, kakršne so. Ob tako močni konkurenci na trgu z živili so marže manj heterogene, kot bi bile sicer, obstajajo pa velike razlike v dodani vrednosti na zaposlenega. Ko bodo proizvajalci povečevali cene, jih bodo trgovci bolj kot ne prenesli v maloprodajne cene,« je pojasnil redni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Sašo Polanec, ki verjame, da potrošniki večinoma vedo, kakšne so njihove košarice dobrin in cene v različnih trgovinah, saj jih pri svojih nakupih spremljajo na dnevni ravni. »Tako za večino potrošnikov omenjena analiza ni bila informativna in gre bolj kot ne za neposrečen piarovski poskus vlade informirati informirane,« je dejal Polanec. Ob tem je poudaril, da če želi vlada najbolj ranljive obvarovati pred naraščanjem cen hrane, bi jim lahko povečala transferje.
Vlada ni poskrbela
za vse podatke
Po vstopu na slovenski trg pred leti so diskontni trgovci povzročili izrazite spremembe pri nakupih hrane. Čeprav so bili ljudje do kupovanja v teh prodajalnah sprva zadržani, se je z leti njihov tržni delež začel povečevati. Število prodajaln je naraščalo, sčasoma so diskontni trgovci pridobili potrošnike, danes pa uspešno poslujejo in dosegajo visoko dodano vrednost na zaposlenega, je povedal Polanec. Nižjim cenam diskontnih trgovcev so se nekateri začeli prilagajati s popusti konec tedna. »Na podlagi teh popustov svoje cene približajo cenam diskontnih trgovcev, brez popustov pa bi bile višje. Zato potrošniki med tednom ne preklapljajo med diskontnimi in klasičnimi trgovci, ampak v slednjih večinoma kupujejo konec tedna, ko so na voljo popusti,« je dejal Polanec.
Po njegovi oceni sta primerjalnik cen osnovnih živil in analiza izdelana parcialno. »Vlada si je nekaj zaželela, vendar za kakovostno analizo ni priskrbela vseh potrebnih podatkov, izbrano podjetje pa ji je ustreglo. Na žalost je bil celoten projekt že na začetku slabo zasnovan, tako da je bil izvajalec analize že vnaprej obsojen na potencialno kritiko izračunov. V aktualni analizi cen košarice so sicer nekaj izračunali, vendar so veliki trgovci metodološke pomanjkljivosti identificirali in jih posredovali javnosti.« Prepričan je, da kredibilne informacije o gibanju cen košarice živil še vedno predstavljajo uradni podatki Sursa, kjer na podlagi obiskov več trgovin na več lokacijah beležijo maloprodajne cene in jih primerjajo s cenami v preteklih mesecih.
Namesto dvigov nižje količine
Aktualni popis cen izbranih živil v prodajalnah bi lahko prinesel tudi določene neželene prilagoditve obnašanja trgovcev. »Če so kupci bolj občutljivi za cene določenih produktov, se trgovci lahko prilagodijo z maržami. Znano je, da so trgovci v ZDA določene izdelke celo prodajali z izgubo, samo da bi zvabili kupce v svoje prodajalne. Glede na način izvedene raziskave bi lahko trgovci 15 izbranim skupinam izdelkom cene znižali, ostalim pa povečali. Nasprotno pa Surs cene zajema bolj celovito, obenem pa tudi ni znano, kateri produkti so upoštevani, tako da je strateškega postavljanja cen manj,« je opozoril Polanec.
Pri določanju cen v času inflacije se sicer proizvajalci izdelkov lahko prilagajo tudi na alternativne načine. »Zanimiv primer je, da se namesto dvigov cen dogaja zniževanje količin v pakiranjih. Obenem pa se potrošniki na inflacijo odzivajo s spremenjenimi nakupnimi navadami in kupujejo večja pakiranja, s čimer znižajo ceno na enoto,« je opozoril Polanec.
