Potreba po tujih delavcih se bo zaradi negativnih demografskih trendov nadaljevala. Slovenija se bo pri tem še naprej v prvi vrsti zanašala na kadrovski bazen držav nekdanje Jugoslavije, za katerega se je izkazalo, da še ni prazen. Integracija delavcev in njihovih družin iz teh držav je namreč lažja, so poudarili gostje na včerajšnji okrogli mizi, posvečeni zaposlovanju tujih delavcev in njihovi integraciji, ki jo je Dnevnik priredil v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS).
Moto je »fer« zaposlovanje
»Varno, 'fer' zaposlovanje je moto, ki ga zasleduje Slovenija pri zaposlovanju tuje delovne sile. Glede na stanje si nikakor ne moremo privoščiti, da bi se tujim – in našim – delavcem pripetile kršitve pri delu,« poudarja Anka Rode z Zavoda RS za zaposlovanje. Prednost bilateralnih sporazumov, ki ju je Slovenija sklenila z Bosno in Hercegovino ter Srbijo, je prav nekoliko večja varnost delavcev, ki prihajajo k nam na tej podlagi. Ima pa Slovenija z veliko večino držav na Balkanu sklenjene tudi sporazume o socialni varnosti, kar prav tako olajša odločitev za zaposlitev.
»Danes je za delavce iz nekdanjih držav Jugoslavije zanimivost Slovenije sicer manjša, kot je bila pred inflacijskimi leti, saj tukaj ne morejo doseči plač, kot jih lahko v bogatejših državah,« je realen Danijel Okilj iz kadrovske agencije Adecco. Zato mora po njegovem postati še prijaznejša v smislu postopkov, celovitega informiranja, varnosti zaposlitve, dostojnega bivanja in predvsem integracije, da se bodo počutili dobrodošle, ne pa se vračali nazaj ali bežali naprej.
Na to opozarja tudi državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Igor Feketija. Ob 20.000 do 30.000 izdanih delovnih dovoljenjih oziroma soglasjih za prvo zaposlitev pri nas na leto, čemur po enem letu lahko sledi združitev z družino – to lahko v nekaj letih pomeni za celo Celje, Novo mesto ali Kranj priseljencev – se je po njegovem nujno vprašati, kakšna je absorpcijska sposobnost Slovenije, da sprejme toliko tujcev in hkrati poskrbi za njihovo ustrezno nastanitev, šolanje, zdravstveno in socialno oskrbo ter seveda integracijo. »Hkrati se moramo vprašati, ali bomo s spodbujanjem gospodarstva, ki temelji na nizko plačani uvoženi delovni sili, dosegli cilj višje dodane vrednosti na zaposlenega.«
Integracija je odgovornost države in delodajalcev
Ker se integracija začne z znanjem jezika, bi po Feketijevih besedah delodajalci v prvem letu po prihodu tujega delavca morali omogočiti vsaj njegovo udeležbo v integracijskih programih, ki jih financira država. Po osmih ali desetih urah dela, če ne več, je namreč težko pričakovati, da se bo delavec samoiniciativno zvečer vključil še v tečaj.
Da je integracija odgovornost obeh strani, se strinja tudi Vesna Nahtigal, generalna direktorica GZS. Bi bilo pa po njenem treba narediti več za vključevanje družinskih članov tujih delavcev na trg dela. To velja zlasti za priseljence s Kosova, kjer se po besedah državnega sekretarja kažejo razlike med tem, ali prihajajo iz urbanega ali ruralnega, bolj tradicionalnega okolja. Zato bi morali biti tudi integracijski programi bolj ciljno naravnani in prilagojeni. Ob tem Feketija izpostavlja, da številke ne potrjujejo predsodka, da tujci oziroma njihove družine pri nas s pridom črpajo socialne transferje, saj je odstotek prejemnikov socialnih transferjev nižji od tistih, ki so na trgu dela ter plačujejo davke in prispevke. Bi se pa to v primeru zmanjšanja delovne aktivnosti ob gospodarskem upadu lahko tudi spremenilo.
Aljaž Sečnjak iz podjetja BSH Nazarje, ki trenutno zaposluje deset odstotkov tujih delavcev, pravi, da je bila glede na majhnost kraja zaposlitev tujih delavcev zanje poseben izziv, ki pa so ga uspešno rešili predvsem z ustrezno vnaprejšnjo pripravo, transparentno komunikacijo z lokalno skupnostjo ter vlaganjem v integracijo v obeh smereh. »Na eni strani smo pravočasno pripravili in vključili tuje sodelavce, pri čemer se ne zanašamo le na državo, na drugi pa obstoječe zaposlene.« Pomagala jim je tudi blagovna znamka, saj podjetja v nemški lasti v očeh tujcev veljajo za zanesljive delodajalce.
Nekateri delodajalci so se sicer, predvsem ko gre za najbolj deficitaren kader, že primorani ozirati tudi po azijskem trgu. Število delavcev iz Indije, Nepala in Bangladeša pri nas hitro raste. Nahtigalova ob tem opozarja, da delodajalci, čeprav gre za večkrat preverjen in kompetenten kader, pri uvozu azijske delovne sile pogosto trčijo ob ovire na veleposlaništvih, kjer kandidate lahko zavrnejo že, ker ne govorijo dovolj dobro angleško.
