Evropska unija že leto in pol poskuša doseči novo gospodarsko rast in ustvariti delovna mesta s pomočjo Evropskega sklada za strateške investicije (EFSI), ki je od začetka mandata Junckerjeve komisije postal eno izmed osrednjih orodij za spodbujanje javno-zasebnih investicij v tvegane projekte. Koncept sklada ni enak strukturnim skladom in drugim evropskim finančnim instrumentom, iz katerih države kohezijskega območja dobivajo nepovratna sredstva za svoje projekte. EFSI projekte, ki jih predlagajo države članice ali lokalne skupnosti z zasebnimi investitorji, preveri, in če ustrezajo njihovim kriterijem, jim z garancijo Evropske investicijske banke (EIB) omogoči pridobitev ugodnih posojil pri nacionalnih razvojnih bankah ali komercialnih bankah. S skupno težo 63 milijard evrov garancij se tako do leta 2018 pričakuje mobilizacija 315 milijard evrov investicij v evropsko infrastrukturo.
Podjetja ne vedo, kaj je EFSI
V evropski komisiji so sedaj že pripravili predlog podaljšanja delovanja sklada, kar je bil povod za pripravo prvih evalvacij uspešnosti Junckerjeve investicijske iniciative. Komisar za delovna mesta, gospodarsko rast, investicije in konkurenco Jyrki Katainen je prepričan, da investicijska ofenziva prinaša konkretne rezultate za ljudi in podjetja po vsej Evropi. »Podjetja lahko razširijo svoje dejavnosti, zaposlijo nove sodelavce in močneje investirajo v raziskave ter razvoj,« pravi Katainen. Doslej je bilo s pomočjo EFSI v 27 državah članicah odobrenih 151 velikih infrastrukturnih projektov in podpisanih 234 pogodb za financiranje malih in srednje velikih podjetij. Skupna vrednost mobiliziranih investicij tako znaša 154 milijard evrov, kar naj bi pomagalo kar 380.000 malim in srednje velikim podjetjem. Koliko novih delovnih mest je bilo dejansko ustvarjenih s pomočjo EFSI, je trenutno nemogoče oceniti. Mnogi, predvsem infrastrukturni projekti, se namreč niso še niti začeli uresničevati.
A to za evropsko komisijo sploh ni največji problem pri uresničevanju EFSI, za katerega so ob zagonu obstajali precejšnji dvomi, ali mu bo s pomočjo garancij EIB in prispevkov evropske komisije ter držav članic dejansko uspelo mobilizirati ciljno vsoto 315 milijard evrov investicij. Ključni izziv je precej bolj trivialen. »Največji izziv je, da še vedno veliko podjetij ne ve, kaj EFSI sploh je,« opozarja komisar Katainen na neizkoriščene priložnosti. Zato evropska komisija v državah članicah podjetja že več tednov z oglasi vabi k izkoriščanju podpore sklada. »Če želite vedeti več o EFSI,« je podjetjem svetoval podpredsednik komisije, »vam ni treba klicati evropske komisije. Obrnite se kar na svoje lokalno predstavništvo EIB.«
Več kombiniranega financiranja
To novo obliko financiranja projektov, ki naj bi v prihodnosti postala v Evropski uniji prevladujoč način financiranja investicij, so doslej najbolje izkoristili v starih državah članicah. V Franciji je denimo odobrenih 27 projektov, vrednih 2,7 milijarde evrov, v Španiji 22 projektov v vrednosti 2,9 milijarde evrov, v Nemčiji 18 projektov v vrednosti 2 milijardi, v Italiji pa 20 projektov, vrednih 2,6 milijarde evrov. Od novih držav članic izstopa le Poljska, ki se bo s pomočjo EFSI lotila 11 projektov v vrednosti ene milijarde evrov. Slovenija je doslej za podporo malim in srednjim podjetjem podpisala zgolj eno pogodbo v vrednosti 8 milijonov dolarjev, ki naj bi pomagala 1500 podjetjem mobilizirati 390 milijonov evrov investicij.
Prav to nesorazmerno geografsko porazdeljenost projektov bi radi v podaljševanju sklada EFSI izboljšali. Svet EU bo prihodnji teden razpravljal o predlogu podaljšanja sklada do leta 2020 in njegovega povečanja na ciljnih 500 milijard evrov mobiliziranih investicij. Predvidoma naj bi ga potrdili v prvi polovici prihodnjega leta. Pri kandidiranju za podporo sklada je pomembno tudi, ali so projekti čezmejni. Večji poudarek bodo dajali tudi kombiniranemu sofinanciranju kohezijskih skladov in EFSI – eni izmed možnosti, s katero se spogleduje tudi drugi tir Divača–Koper. Nekaj tovrstnih projektov so že izvedli v Franciji, na Poljskem in v Litvi. Sedaj naj bi imeli večje možnosti tudi manjši projekti v državah članicah (torej tudi projekti z manjšo vrednostjo od 25 milijonov evrov), če se bodo povezovali pod skupno okrilje. Odpravili bodo še eno izmed anomalij, da se je v starih članicah denimo financiralo gradnjo avtocestnih odsekov. To bo poslej mogoče zgolj še v kohezijskih državah. »Je res potrebno, da Nemčija kot država z največjim proračunskim presežkom dobi financiranje za odsek avtoceste med dvema njenima najbogatejšima zveznima deželama?« se je spraševal evropski poslanec Udo Bullmann, soporočevalec parlamenta o skladu EFSI 2.0.
