Situacija je razmeroma kompleksna, niso pa slovenske razmere več tako specifične. Po letu 2013 in po bančni sanaciji se je Slovenija zelo hitro približala razmeram, ki veljajo v širšem evrskem območju, oziroma gre, kar je vedno bolj očitno, za svetovni trend. Govorim o pojavih presežnega varčevanja, nizkih investicij in nizkih gospodarskih rasti. Temu bi lahko rekli globalni pojav japonizacije. Glede vzrokov za to dogajanje ni širšega konsenza, se pa razlage nanašajo predvsem na nove tehnologije, ki nimajo več tako visokih dodanih vrednosti, poleg tega te nove tehnologije nadomeščajo ljudi in jim ne pomagajo več k večji produktivnosti, na demografijo, saj se prebivalstvo stara, starejši pa več varčujejo in manj trošijo, ter na svetovno ekonomsko geopolitiko, predvsem upočasnjevanje rasti na Kitajskem.
Tako dobimo nizke rasti investicij in presežno ponudbo denarja. Nekatere razlage so sicer bolj optimistične, češ da gre za občasni pojav, ki je še posledica krize, a statistika bolj potrjuje prvo razlago. Tudi Slovenija postaja vedno bolj del tega sveta, ki bo, verjamem, tak še dolgo časa. Za nas kot bankirje v Sloveniji je seveda najprej na mestu vprašanje, ali je ta nova situacija vzdržna.
Kako se lahko slovensko bančništvo prilagodi tej situaciji?Slovensko bančništvo se je novim razmeram že prilagajalo in se jim še bo. Nekatere spremembe so se zgodile hitro, na primer na ravni obrestnih mer na pasivni strani bilanc bank, kar je dalo bankam nekaj začasnega prostora pri obrestni marži. Druga prilagoditev poteka na strani stroškov, tretja komponenta pa so oslabitve in rezervacije.
Na slovenske banke še vedno leti največ kritik zaradi visokega deleža slabih posojil.Slabitve, ki smo jih slovenske banke delale do leta 2013, niso več ne potrebne ne možne glede na tekoče prihodke. Ločiti pa je treba med stanjem oslabitev, s katerimi verjamem, da banke več kot ustrezno pokrivajo trenutne razmere pri slabih posojilih, in novimi oslabitvami. Vse banke smo še vedno zmožne oblikovati tudi oslabitve za nova slaba posojila, vendar menim, da potrebe po oslabitvah za nova slaba posojila ne bodo več niti približno tako visoke.
Ker so obrestne mere zdaj tako nizke v primerjavi z obrestnimi merami izpred let?To je argument, da takšne oslabitve glede na prihodke niso možne, potrebne pa ne bodo zato, ker v novih okoliščinah niso verjetni ekscesi, ki smo jim bili priča pred letom 2008, ne tako veliki padci, kot je bil v letu 2009, in ne bančne krize, kot je bila v letu 2013 in je sama zase ustvarila nova slaba posojila. Menim, da zaradi šole, ki smo jo dali skozi banke, podjetja in regulatorji, takšnih ekscesov ne bo več, vsaj ne v času ene generacije.
Ste se banke že prilagodile padcu obsega posojil in s tem njihovega osnovnega posla?Ocenjujem, da so obrestne mere blizu ravni, ki se trenutno kaže kot vzdržna na neki daljši rok, bančno prilagajanje pa še ni polno izvršeno. Predvsem padca obsega posojil banke še nismo kompenzirale.
Se bodo banke odzvale tudi s krčenjem števila zaposlenih?Tako s krčenjem števila bank kot števila zaposlenih. Pri stroških so zagotovo možnosti tudi v novih tehnologijah, kjer do zdaj banke nismo bile posebno uspešne. Bili so sicer poskusi, kot je centralizacija poročanja ali drugih podpornih funkcij, a treba se bo izziva lotiti bolj celovito.
Omenili ste krčenje števila bank kot odziv na nove razmere, a prihaja tudi do konsolidacij v bančništvu, hkrati banke prodajajo svoje nestrateške dejavnosti...Konsolidacija je bila že razmeroma temeljita, mislim pa, da se bo še nadaljevala. Motivov za strateške prevzeme s strani drugih bank očitno ni, razen redkih izjem. Kar je v obstoječih razmerah racionalno pričakovati, so konsolidacije na ravni lastnikov, ki združujejo svoje banke. Glede na nizke tržne cene delnic tujih bank je smiseln tudi način prodaje kot v primeru NLB, torej s prvo javno ponudbo delnic (IPO). Delnice pri tej ceni dosežejo solidno dividendno donosnost, kar je zaradi nizkih donosov na obveznice zelo privlačno.
Kar zadeva konsolidacijo drugega dela finančnega sistema, smo priča krčenju lizinške dejavnosti in faktoringa. Obbančni finančni trg se je v Sloveniji v krizi sicer izkazal za neučinkovitega, saj se je krčil še hitreje kot bančni in tako ni odigral vloge alternativnega vira financiranja za podjetja.
V racionalizacijo oziroma krčenje poslovanja silijo banke tudi visoke kapitalske zahteve. Marsikatera slovenska banka ima znatno višji količnik kapitalske ustreznosti kot kakšna tuja. So bile po vašem mnenju kapitalske zahteve v Sloveniji morda pretirane?Evropska direktiva je skupna vsem, nacionalne diskrecije, ki veljajo za Slovenijo, pa so po moji oceni smiselne, niso pretirane, ampak so relevantne za naše okolje. V Sloveniji je šlo po mojem mnenju bolj za problem postopnosti uvajanja posameznih ukrepov, časovnega načrta in vrstnega reda ukrepov, pa še to ne za kapital, ampak na področju rezervacij in oslabitev, za problem upoštevanja reševanja nedonosnih posojil, vrednosti zavarovanj in podobnih stvari.
Tudi SID banka krize ni zapustila brez praske. Kakšna je končna bilanca krize?SID banka je ena redkih bank, ki je zaradi kriznih razmer ni bilo treba dokapitalizirati, niso prenašali slabih kreditov na Družbo za upravljanje terjatev bank in je, po mojem vedenju, ena od dveh bank, ki je vsa leta krize poslovala brez izgube, in to kljub temu da je v krizi bistveno povečala obseg poslovanja. Mislim, da je skupni rezultat zelo dober.
Je pa normalno, da se SID banka zdaj, ko so poslovne banke znova začele polno poslovati in ko se je povpraševanje po posojilih zmanjšalo, umika. Bilančno vsoto smo zmanjšali že skoraj za polovico. Zlasti se krči namensko kreditiranje poslovnih bank, ki imajo same šibko povpraševanje po kreditih, hkrati pa dovolj virov.
V času krize ste bili po bilančni vsoti na tretjem mestu, izredno visoko za razvojno banko, ki so ji dovoljene zgolj intervencije na trgu, kjer ta ne deluje. Zdaj se vračate na mesto, kjer naj bi razvojne in izvozne banke bile.Da, vračamo se na instrumente in vrzeli, kjer poslovne banke ne delujejo polno. Gre za proces, preusmerili smo se v segment bolj tveganih projektov, daljše ročnosti, projektnega financiranja in kvazikapitalskih instrumentov, torej virov financiranja podjetij, ki so najbolj tvegani.
Poleg razvojne ste tudi izvozna banka. Kakšen vpliv je imela na vas in vašo zavarovalnico kriza na rusko-ukrajinskem in bližnjevzhodnem trgu?Hčerinska SID – Prva kreditna zavarovalnica (PKZ) z vidika zunanjih okoliščin deli usodo z bankami. Narava kreditnih zavarovanj je takšna, da zavaruje kreditno tveganje podjetij, zato je imela, ko je šlo podjetjem slabo, več škod, zdaj, ko smo v boljših razmerah, a hkrati v razmerah padajočih obrestnih mer, pa tudi kreditnim zavarovalnicam padajo premijske stopnje.
Kar zadeva Rusijo, kjer poleg PKZ določene bolj tvegane posle zavaruje tudi SID banka, ni bilo zaznati večjih škod. Položaj se ne slabša, veljajo pa določene omejitve iz sankcij Evropske unije, ki se nanašajo na posamezne regije in delno namen blaga, ki se izvaža, kar pa za Slovenijo ne predstavlja večjih ovir. V primeru Ukrajine je bilo nekaj več škod, položaj je slabši. Ukrajinska centralna banka je v določenem obdobju omejila plačila v tujino, s čimer so lahko slovenska podjetja, ki so ostala brez plačila, unovčila zavarovanje zaradi političnega tveganja. Zavarovanje poslov v Ukrajini je še možno, vendar se zavaruje od primera do primera, država pa je v najvišjem rizičnem razredu. Na Bližnjem vzhodu je za slovenska podjetja pomembna predvsem Turčija, kjer so zavarovanja prav tako še možna, pričakujemo pa lahko povišanje rizičnega razreda, kar bi pomenilo dražje premije. Podjetja zanimajo tudi posli v Iranu, vendar se za zdaj zaradi sankcij, ki se nanašajo na tveganje pranja denarja in financiranje terorizma, posli razvijajo razmeroma počasi.
