Preden vas preseneti informacija, da podobno kot nočni lokal ni najboljši prostor za iskanje ljubezni, tudi delovno okolje ni najboljše mesto za iskanje sreče, se moramo pogovoriti o tem, kakšno srečo sploh iščemo in zakaj smo pripravljeni verjeti, da smo v organizacijah le še eno skupinsko igrico stran od nje?
Ne sreče, profesionalizma in zaupanja nam manjka
Gotovo opazite razliko med kosilom, ki ga skuhate z ljubeznijo, in denimo pirejem iz vrečke. Kaj pa razlika med subtilnim vsakodnevnim poniževanjem in cinizmom ter spoštljivimi službenimi pogovori? Med »delajmo se, da smo vsi srečni« in organizacijsko kulturo sodelovanja, spoštovanja in varnosti? Ker če ni bistvene razlike, če je vseeno, potem se lahko še malo pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu.
Premalo balonov?
A to »srečo« hitro skali dejstvo, da sodelavci tako ali drugače odhajajo. Nekateri na bolniško, drugi novim izzivom naproti, nekateri so fizično še tukaj, a so njihove misli drugje, eni so jezni, drugi apatični, nekateri živijo za konce tedna, spet drugi komaj še krmarijo med obveznostmi in bremeni. Delodajalci pa se sprašujejo, kje je dodana vednost, kam je šla motivacija, zakaj je toliko bolniških odsotnosti, toliko nesreč pri delu, toliko nezadovoljnih strank, toliko odpoklicev. Premalo srečnih napisov na stenah? Sodelavci ne odhajajo, ker delodajalci niso poskrbeli za zabavo, pač pa ker poskušajo najti primernejše delovno okolje zase. To pa mnogi storijo šele takrat, ko se znotraj delovnih odnosov in razmer resno ustrašijo za svoje zdravje. Nikomur ni lahko oditi.
Prej ali slej poči
Ob težavah z odnosi in vodenjem, sodelovanjem, komunikacijo, organizacijo in vseh drugih izzivih ne smemo zamahniti z roko. Sicer prej ali slej poči in srečamo se v hudih zgodbah, ki jih je treba reševati. Seveda ne z ustvarjanjem novih iluzij, pač pa najprej z odgovornim upravljanjem krizne situacije, temu pa morajo slediti sistemske spremembe, s katerimi je organizacija vse predolgo odlašala. Čas je za odgovorno vodenje, poštene odnose do deležnikov, v prvi vrsti do sodelavcev in uporabnikov, premišljeno upravljanje tveganj, ranljivosti in sprememb. Potrebujemo – nič več in nič manj – profesionalizem na vseh naših poteh. Potrebujemo zavedanje, da smo na delovnih mestih zato, da delujemo v dobro organizacije, nas samih in vseh naših deležnikov. Samo z dobrim delom, profesionalnim, odgovornim vodenjem in poštenimi odnosi lahko krepimo zaupanje med nami.
Sreča je, da je že dobro desetletje s slovenščino prevedena knjiga Pascala Brucknerja Nenehna vzhičenost – esej o prisilni sreči. Želim si, da bi kdaj prišla v roke nesrečnikom, ki organizacijam in vodstvom, ki bi potrebovali resne sistemske spremembe, krepitev vodenja, odnosov in procesov, ponujajo hitre recepte za srečo. Z Brucknerjevimi besedami: »Hliniti dinamičnost in dobro voljo ter upati, da bo žalost, ki smo jo pometli pod preprogo, izginila sama od sebe, prav nič ne pomaga.«
Kaj pa odgovornost?
Ko se začne zapletati pri odnosih in vodenju, moramo delovati odgovorno. Ni časa in prostora za napihovanje balonov, igre z žogicami, bingljanje z dreves v doživljajskih parkih in poslušanje pojočih tibetanskih posod. Resnično se izogibam vprašanju »kje ste bili in kaj ste postorili do zdaj«, a večkrat so krizne situacije, ki jih rešujemo v podjetjih, takšne, da ljudje povedo kar sami; včasih med smehom, še večkrat med solzami. Vem, v človeški naravi je, da iščemo bližnjice in radi prisluhnemo sladkim besedam, da bo šlo brez truda. A upanje, da bo prisilna sreča preglasila ranjene odnose v kolektivih, slabo vodenje in odsotnost zdrave komunikacije in sodelovanja, je prazno in zelo nevarno.
Še odgovor na vprašanje iz naslova. Ne, delodajalec vam ne more zagotoviti sreče. Lahko pa zagotovi delovno okolje spoštovanja, zaupanja in varnosti, kjer bodo sodelavci lahko strokovno rasli, kjer bo njihovo delo cenjeno in bodo cenjeni tudi sami. »Takšno delovno okolje je gotovo sreča,« boste rekli. Ne, ni sreča. To je zavzeto, odgovorno, profesionalno delo za boljše odnose in vodenje, za zaupanje in spoštovanje med nami. Pripravljeni? Čas je.