V vasi ob Jančah, kjer je našla ljubezen, predvsem pa mir in spoštovanje, nas 47-letna Alenka Nose povabi v svoj dom. Že ob vstopu pozornost pritegne vintage klopca in dobrih sto let stara nizka omara, ki ji je bilo pred kratkim vdihnjeno novo življenje. Pospremi nas v dnevni prostor in predlaga, da sedemo na fotelja, ki ju je, kot kasneje pojasni v pogovoru, obnovila sama. »Leseni del je obnovljen, blago je zamenjano, tapecirala sva ju s partnerjem sama in bil je kar velik izziv. Moj dragi se je pošteno namučil, a sva hitro videla, kje so težave. Nisem tapetnik, vendar se na napakah učim,« pove v smehu in ponosno prizna, da sta stola zdaj taka, kot si ju je zamislila.

Bolezen ji je spodmaknila
tla pod nogami

Ob kavi in na udobnem fotelju začne mati treh otrok pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. »Morda nekoč napišem tudi knjigo,« nam zaupa z nasmehom, nato pa se zresni in nadaljuje: »Z nekdanjim možem sva bila skupaj od srednje šole, z njim sva tudi ustvarila mizarsko delavnico. Po izobrazbi sem lesarski tehnik in žal nisem imela dovolj motivacije, da bi dokončala šolanje za oblikovanje tekstila. Ob gradnji hiše in z majhnimi otroki časa za študij ni bilo. Postala sem mati, gospodinja in pomočnik v moževi delavnici. Ko so otroci postajali vedno večji in me niso več potrebovali vsako minuto, sem začutila, da je prišel čas zame. Želela sem biti bolj vpeta v moževo delavnico, sodelovati s strankami, oblikovati. Ker mi tega ni omogočil, sta se najini poti razšli. Žal ločitev ni bila lepa.« Takrat s še šoloobveznimi otroki je ostala sama, brez vsega. Da je preživela, je delala na njivah, sezonska dela. »Nato sem spoznala zdajšnjega partnerja in skupaj sva si ustvarila dom, tukaj na Jančah. In ko sem končno imela priložnost, da zadiham s polnimi pljuči, je leta 2017 prišla diagnoza, ki mi je ponovno spodmaknila tla pod nogami.«

Nekoč aktivna športnica, ki je brez problema odtekla maraton, čez noč ni več uspela prehoditi nekaj metrov dolgega klanca ob hiši. Po pregledu pri zdravniku so ji diagnosticirali bolezen, imenovano sistemska skleroza –​ skleroderma. Gre za neozdravljivo bolezen z zelo negativno prognozo, zaradi česar se je Alenka Nose morala že zgodaj invalidsko upokojiti. »Ko izveš, da je pred tabo še 15 do 20 let življenja, najprej pomisliš na otroke. Da jih je treba pripraviti in čim hitreje usmeriti na samostojno pot,« pove in doda, da jo bolezen vsakodnevno opominja, da je tukaj, z njo. »A sem se odločila, da se ne bom ves čas ukvarjala z njo, zato sem si zadala cilj, da moram nekaj spremeniti, misli preusmeriti drugam.«

Z Reunico ima velike načrte

Morda je bila ta odločitev tudi razlog za to, da je od sosedov pripeljala domov staro masivno pohištvo, za katero so bili otroci prepričani, da ga bodo razsekali in uporabili za ogrevanje. »Iz dveh omar sem s pomočjo partnerja naredila novo omaro, iz stare postelje še klopco. Pri tem sem uporabila vintage barvo in priznam, da sem s končnim izdelkom navdušila tudi otroke. Žal se moja želja s tem še ni uresničila.« Le kako bi se, ko pa je, kot nam je dejala v nadaljevanju pogovora, že od malih nog gojila posebno ljubezen do starih predmetov, zgodovine in lesa. In ravno iz te ljubezni se je rodila Reunica – njena mala dejavnost v majhni garaži, a z velikimi načrti za unikatne spremembe predmetov, ki ji pridejo pod roke. Ker svojega imena ne želi povezovati z Reunico, ustvarja pod nazivom Lenny, saj je, kot pove v smehu, velika oboževalka Lennyja Kravitza.

Staro masivno pohištvo išče v spletnih marketih, vsaj dve ponudbi na dan prideta tudi preko sporočil na družbenih omrežjih. »Seveda sem se naučila, da najprej preverim, kaj ljudje dejansko nudijo. Žal se pogosto zgodi, da se želijo na najbolj enostaven način znebiti krame, po drugi strani pa nekateri tudi previsoko ocenijo vrednost – pogosto gre za dediščino.«

V vseh letih učenja in urjenja se je Alenka Nose prav tako naučila vsakemu kosu, ki ga dobi v roke, nameniti potreben čas. Kot pove, se s pohištvom najprej spoznava, potem pa v glavi naredi načrt predelave in v mislih oblikuje njegovo končno podobo, glede na namembnost. »Tako vsak kos dobi novo priložnost, da znova zaživi v polnem sijaju. Povrnem mu funkcionalnost in osvežim zunanjo podobo.«

Spoštuje delo starih rokodelcev

Začela je z manjšimi kosi pohištva, kot je denimo nočna omarica. »Prvi poskusi in obnove niso bili niti tehnično niti estetsko dovršeni. Pravzaprav sem se na začetku še iskala. Ko vidiš, da robovi niso bili dobro pobrušeni, da se je barva na nekaterih mestih pocedila, veš, da se moraš uriti v kvaliteti,« pripoveduje in doda, da se je pri oddaji prve omarice naučila, da je treba vsak kos pohištva temeljito prebrusiti, vključno z notranjostjo, kajti le tako se znebimo vonja po starem.

Ko ima danes pred sabo 100 in več let star kos pohištva, gleda nanj s spoštovanjem do rokodelca, ki ga je naredil. Tudi zato si med obnavljanjem noče privoščiti napake, saj si želi, da bi tudi čez 100 let, kot je dejala, nekdo drug občudoval njeno delo. In čeprav živi vsak dan posebej, upa, da bo kmalu lahko ustvarjala v večji delavnici in da bo garaža postala razstavni salon, kjer si bo mogoče obnovljene kose tudi ogledati. »Do takrat pa so vsi izdelki predstavljeni preko družbenega omrežja Facebook v profilu Reunica in spletne strani,« še povabi Alenka Nose oziroma Lenny, kot se rokodelka podpisuje pod svoja dela.