Mnoge je v torek presenetila novica, da je občinski svet Gorice z 19 glasovi proti in 11 za zavrnil predlog, da se Benitu Mussoliniju (1883–1945) odvzame častno meščanstvo. Predlagatelji z leve sredine menijo, da mora Gorica brez hipotek iz preteklosti stopiti v leto 2025, ko bo skupaj z Novo Gorico evropska prestolnica kulture. A desnica, ki ima večino v občinskem svetu, ne misli tako. Župan Rodolfo Ziberna, ki je član skrajno desne stranke Naprej, Italija! Mattea Salvinija, je na burni seji občinskega sveta najprej sicer dejal: »Nedvomno je Mussolini vsilil avtoritarni režim, odgovoren je za dve desetletji negacije svobode, nasilja in krivic.« A dodal je, da se zgodovine ne da spremeniti. Kot da bi šlo za spremembo preteklosti s pomočjo časovnega stroja, ne pa za to, da se diktatorju odvzame status častnega meščana.

Častni meščan Gorice je Mussolini postal leta 1924, torej dve leti po »pohodu na Rim«, ko je kralja prisilil, da ga je imenoval za premierja, čeprav so imeli fašisti le 35 poslancev. Povsem kot diktator je zavladal leta 1925.

Obisk septembra 1938

Zelo zanimiva sta Mussolinijeva obiska Gorice 20. septembra 1938 in 31. julija 1942. Prvi najprej zato, ker je dva dni prej v Trstu pred okoli 100.000 ljudmi govoril o sudetski krizi na Češkoslovaškem in napovedal prve rasne zakone proti Judom, »sovražnikom fašizma«. Naslednji dan je, kot piše dr. Branko Marušič, položil temeljni kamen tržaške univerze in se odpeljal na rapalsko mejo, kjer se je srečal z banom Dravske banovine Markom Natlačnom. Tedanji odnosi z vlado Milana Stojadinovića so bili namreč zelo dobri. Tretji dan je najprej pri Doberdobu obiskal kraj, kjer je bil februarja 1917 ranjen. Zatem je v Gorici govoril množici, a je hitro končal s pripombo, da je vse povedal že v Trstu. Potem je v Goriških brdih odprl kostnico 57.200 padlih italijanskih in 539 padlih avstro-ogrskih vojakov. Ob Soči si je ogledal cementarno v Anhovem in gradbišče hidroelektrarne Doblar.

V Kobaridu, kjer je bil 21 let po znameniti bitki, so tigrovci z vednostjo britanske tajne službe nanj pripravili atentat. Franc Kavs naj bi izvedel samomorilski napad z bombo, a si je premislil, menda zaradi bližine otrok. Nekateri zgodovinarji pa trdijo, da so atentat preprečili v Londonu, ker si je Mussolini tedaj kot posrednik prizadeval rešiti sudetsko krizo. Dejansko je teden pozneje v Münchnu rešil Evropo pred vojno, sicer ne za dolgo. Med obiskom Posočja naj bi prejel letak s pozivom, naj Slovenci v Italiji dobijo takšne pravice, kot jih je Hitler zahteval za Nemce v Sudetih. Sam je tedaj izjavljal, da se je »drugojezično prebivalstvo« ob Soči dobro vključilo v Italijo.

Prihod 31. julija 1942

Konec julija 1942 je Mussolini skupaj z načelnikom generalštaba Ugom Cavallerom nenapovedano prišel v Gorico, da bi se podrobneje seznanil z roško ofenzivo, ki se je začela sredi julija in je trajala vse do novembra ter jo poznamo kot najdaljšo ofenzivo v jugovzhodni Evropi. Kot vemo iz Cavallerovega dnevnika, je Mussolini tedaj dejal: »Po uničenju Jugoslavije smo dobili polovico Slovenije, a najbolj reven del. Nemci so nam določili mejo, ki smo jo hočeš nočeš morali sprejeti. Najprej se je zdelo, da se bodo stvari odvijale dobro. Prebivalstvo je menilo, da je manjše zlo, če so pod Italijani. Mislili smo, da bo mir. Toda (…) 22. junija 1941, po začetku sovražnosti z Rusijo, se je med prebivalci, ki se imajo za Slovane, vzbudila solidarnost z Rusi. Od takrat ni bilo več mogoče optimistično razmišljati. Spraševali smo se, ali je naša dobrohotna politika pametna. Ugotovili smo lahko, da je bila naivna. Tudi v nemški Sloveniji stvari ne potekajo dobro. (…) Prepričan sem, da je treba na teror partizanov odgovoriti z ognjem in mečem. Treba je prenehati s stereotipi, da so Italijani sentimentalni in da ne morejo biti neusmiljeni, kadar je treba. (…) Ti ljudje nas nikoli ne bodo marali.«

Mussolini se je nato lotil problema vaških straž, ki so tedaj začele nastajati tudi zaradi številnih likvidacij nasprotnikov partizanskega gibanja: »Ne bi bil presenečen, če bi se katoličani, ki zavračajo rdečo zvezdo partizanov, hoteli izpostaviti. Sicer gre pri njih za dvoumno situacijo. Ne moremo jih zavrniti, lahko sprejmemo njihov prispevek, a ne da bi karkoli obljubili glede prihodnosti.« Zahteval je tudi, da se zaradi vojne v Libiji, kjer so Italijani potrebovali okrepitve, ofenziva pospeši. Predlagal je uporabo letalskih sil in dodal: »To ozemlje moramo imeti kot ozemlje za eksperimente. Ne skrbite za gospodarsko nesrečo prebivalstva. To so hoteli sami! (…) Ne bi nasprotoval množični preselitvi prebivalstva.«