V okviru Solinarskega praznika bo še vse do 5. maja na ogled maketa istrskega plovila maona, ki se je uporabljalo pri gradbenih in mnogih drugih delih na morju ter ob obali. V Piranskem zalivu so ta plovila dve desetletji igrala pomembno vlogo pri transportu soli. »Sistem Sečoveljskih solin je bil izjemno kompleksen organizem in je vseboval še kopico drugih stvari. Kar mene najbolj zanima, je tehnična dediščina, na prvem mestu tradicionalna plovila,« nam ob srečanju pove piranski raziskovalec in maketar Slobodan Simič Sime, tudi avtor mnogih knjig, med drugim knjige Solinarska plovila. »Vedno poudarjam, da so naše soline svetovni fenomen in da bi jih lahko postavili ob bok vsaki manjši piramidi,« doda. In čeprav se s solinami ukvarjajo tako ministrstva kot tudi Zavod za spomeniško varstvo, soline izginjajo pred našimi očmi. Predvsem zahvaljujoč redkim entuziastom, ki preko svojih del in zgodb ohranjajo del bogate kulturne tradicije, lahko spoznavamo tradicijo tega edinstvenega fenomena.
Maona nikoli ni bila solinarsko plovilo
»Piranske soline so bile odmaknjene od mesta in do njih so solinarji lahko prišli le s plovili. Na sredini aprila so se solinarske družine preselile v Sečoveljske soline in tam živele vse do konca avgusta, ko so se vrnile nazaj v Piran in tudi v druga mesta. Za razliko od solin v Kopru, ki so bile zraven mesta in so solinarji svoj fond obdelovali, kadarkoli so imeli čas, so Strunjanske soline delovale povsem drugače. Bile so preplet številnih kanalov in solinarji so do svojih solnih fondov lahko, kot že rečeno, prišli le po morju,« pripoveduje Slobodan Simič Sime in spomni, da je bilo še v začetku 20. stoletja okoli 400 solinarskih hiš, vsaka s svojim hišnim skladiščem soli. »Do druge svetovne vojne je prevoz soli od hišnih skladišč do velikih centralnih državnih skladišč potekal le z manjšimi jadrnicami. Govorimo o batanah, topih. Navadno enkrat na dan. Ko so po drugi svetovni vojni soline postale last Začimbe, predhodnice Droge Portorož, je sistem dostave soli v skladišča postal prepočasen, zato so uvedli maone,« pojasni in doda, da maone nikoli niso bile solinarsko plovilo, saj so jih za transport težkega blaga in materiala uporabljali po vsem svetu.
Tako je Začimba leta 1953 v Kraljevici, pristaniškem mestu na vzhodnem delu Kvarneja, kupila osem velikih, starih in zelo zdelanih maon, ki so jih kasneje obnovili v solinarskem škveru. »Dobro so služile vse do novembra 1969, ko je prišlo do ene najhujših neviht, ki je tudi povsem uničila soline. Lebič, kot v tem delu Istre pravimo jugozahodnemu vetru, je takrat potopil ogromno plovil, med drugim tudi vse maone, razen dveh, ki sta zgolj slučajno ostali v kanalu,« pove sogovornik in nas pospremi do razstavljene makete, ki je narejena v merilu 1: 10.
Štiristo ur za izkopavanje, 600 ur za načrtovanje
Maona je bila plovilo, široko štiri metre in pol ter visoko tri metre. Pogosto so presegale dolžino 20 metrov. Razstavljena maketa je edinstvena na svetu. Zanjo ni bilo mogoče najti načrtov, sogovornik pa je skupaj z »norimi prijatelji«, kot jih je poimenoval, originalno plovilo izkopal iz blata. »Če povem, da je bilo plovilo dolgo skoraj 16 metrov, si lahko predstavljate, kakšno garaško delo je bilo to. Ko smo jo izkopali, mi je uspelo dobiti čisto vse podatke. Do milimetra natančno smo izmerili tudi položaj vsakega žeblja. Le na ta način in s pomočjo pričevalcev, ki so na maonah še delali, sem lahko prišel do vseh potrebnih detajlov,« postopke dela opiše Simič in poudari, da so vse njegove makete narejene tako, da je polovica plovila odprta – da se vidi njegova notranjost. Za izkopavanje stare maone je porabil okoli 400 ur, 600 ur za načrtovanje in še toliko za njeno izdelavo. Tudi material za izdelavo makete ostaja enak originalnemu materialu. Za konstrukcijo so navadno uporabili hrast, notranja oplata je bila izdelana iz zelo debelih borovih madirjev. Maone v solinah so imele tudi dva manjša ločena prostora za solinarje: enega na premcu in drugega na krmi. Za boljšo predstavo je avtor makete dodal še možakarja, ki naj bi predstavljal solinarja z višino 180 centimetrov.
Razstavo maketne maone dodatno popestrijo črno-bele fotografije na steni. Te pripovedujejo zgodbo povojnega časa in transporta soli iz Sečoveljskih solin do državnih skladišč. V vsako maono so lahko natovorili do 60 ton soli. Plovila so v kanal prišla s plimo in tudi njihov odhod je bil povezan z gibanjem morja. Ena od slik prikazuje solinarja, ki s pomočjo vrvi obrača plovilo v kanalu. »Treba je vedeti, da maona ni imela nobenega motorja. Njegovo vlogo je opravljal vlačilec Dragonja. Nanj so velikokrat navezali več maon, kot bi bile račke, in jih vlekli vse hkrati,« še pove Simič in kot zanimivost omeni, da se vlačilec Dragonja v vseh 20 letih, ko je maone vlekel iz solin do skladišč, niti enkrat ni pokvaril. »Tudi zato je bil v ponos Brisi, edinemu krmarju na njem,« misli sklene Slobodan Simič Sime.
