»Doma sem s hribov in prav zaradi tega so bili seveda vedno del mojega življenja. V otroštvu sem se jim še preveč rada izmikala, malo ljubši so mi postali v srednji šoli, na fakulteti, ko smo začeli nekoliko intenzivneje raziskovati Julijske Alpe. Se je pa moj odnos do hribov precej spremenil tudi takrat, ko sem delala na Staničevi koči. Vsi tisti prelepi sončni zahodi in vzhodi v človeku pustijo poseben, nepozaben pečat,« o svojih gorniških začetkih pripoveduje Alenka Klinar. Ko se je plezanja lotila še njena mlajša sestra Petra, je v to zgodbo vključila Alenko. Ko je nase prvič »obesila« plezalno opremo, pa se je njeno življenje spremenilo za vedno. »Ni bilo več poti nazaj, magnetizem hribov je bil enostavno prevelik,« pravi.

Hribi s pisanjem in fotografijo

Svojo alpinistično in navsezadnje življenjsko pot Klinarjeva opisuje v knjigi, ki se lahko bere tudi kot dnevnik ali priročnik in nosi naslov

Po vrvi do svetlobe ter je izšla pri založbi Arna. Od mladih nog si je Alenka namreč želela tudi pisati. »Spominjam se pogovora s prijatelji o tem, kaj smo si kot otroci želeli postati. Vsi so imeli ideje o tem, da bodo zdravniki, veterinarji, odvetniki in podobno, sama pa se sploh nisem mogla spomniti, kaj sem si želela postati. Ko sem se nekega dne sprehajala, me je prešinila misel – seveda, pisateljica,« pravi o svojih otroških sanjah.

Odkar se je naučila brati, so bile knjige njene sopotnice, prav tako je z veliko strastjo obiskovala novinarski krožek v osnovni šoli in se ob tem počutila krasno. Študij družboslovne informatike na ljubljanski fakulteti za družbene vede ji je ponudil možnost, da je spoznala še nekaj novinarskih predmetov. »Prav veliko sicer v tem vmesnem obdobju nisem pisala, sem se ga pa znova lotila, ko sem se začela ukvarjati z alpinizmom. Takrat sem občasno popisovala svoje vzpone. Ob prebiranju izjemne alpinistične literature sem se odločila, da bom nekoč tudi sama izdala knjigo,« pripoveduje Alenka, ki na instagramu prav tako rada deli svoje fotografije in misli. Takih, povezanih z alpinizmom in izjemnimi hribovskimi lokacijami, je bilo čedalje več. »Ko sem začela dobivati pohvale za svoje zapise, sem počasi začela verjeti, da morda ideja o knjigi niso le sanje, čeprav so bile tako zelo oddaljene,« dodaja.

Zgodaj jo je pritegnila tudi fotografija. Potem ko je premagala pomanjkanje samozavesti, se je pri 26 letih vpisala na študij fotografije. »Ko sem se vrnila v hribe, ki sem jih združila s plezanjem, pri katerem sem prav tako fotografirala, sem bila okužena. Lahko rečem, da sta tako fotografija kot tudi pisanje zame najnaravnejša oblika izražanja. Nekaj, kar čutim, da je moje in da prihaja iz mene, ne da bi za to potrebovala kakšen poseben napor,« pripoveduje.

Različne definicije svobode

Knjiga je poleg zapisov tako opremljena tudi z njenimi in fotografijami Jake Magistra ter Alenkinimi citati. »Vsakdo ima svojo definicijo svobode,« pravi med drugim. »Omenjeni citat je nastal ob fotografiji pri plezanju v Lepem Špičju. Z Nacetom (plezalnim kolegom, op. a.) sva se v steno zagnala kot mlada gamsa, brez vrvi, in plezala, kjer sva si želela. Takrat sem občutila, da je to zame svoboda, ki sem jo tako dolgo iskala. Biti svobodna v steni, kjer me ne veže niti vrv, je bil prav poseben občutek,« pravi Alenka.

Kot priznava, je danes, ko ima za seboj tudi izkušnjo padca in poškodbe v steni, njena definicija svobode precej drugačna: »Današnja svoboda izhaja iz mojega notranjega sveta. Mirnost moje notranjosti, brez nerazumljivih notranjih vzgibov, ki me nenadzorovano vlečejo v tudi precej nevarne situacije. Svobodo lahko danes občutim tudi za štirimi stenami, ni mi treba zdrveti v hribe, med stene, čeprav so ti občutki tam gori na gori tako zelo lepi.«

Pogovarjali sva se ravno v dneh po reševalni akciji madžarskih pohodnikov v slovenskih gorah. »Ko delam inventuro svojega hribovskega življenja, bi s kakršnim koli kazanjem s prstom na koga izpadla sila hinavska. Zdi se mi prav, da hribe spoštujemo, se v gore odpravimo pripravljeni in ob ustreznih (vremenskih) razmerah. Izjemno spoštujem delo gorskih reševalcev, ki so se pripravljeni žrtvovati za druge ljudi, ter jim pri njihovem delu želim vse dobro in srečno,« nam je odgovorila na vprašanje o tem.

Notranji pogled na gore

Alenki še vedno zaigra srce, ko se v njenem očesnem objektivu zasvetijo gore. »Težko bom kadar koli spremenila ta notranji pogled na sive lepotice. A vendar hribi niso samo romantika in tako se je po padcu pogled nanje seveda precej spremenil. Od začetka sem jim seveda 'zamerila', saj so mi iztrgale tisto, kar sem imela najraje, kar sem bila jaz. A po tem sicer kratkem času sem se pomirila. Gore sprejemam kot čudovito, naravno okolje, kjer se umiri moj um, po drugi strani pa tudi prebudi. Vse lepe misli ali moja razmišljanja nastanejo prav tam. Hkrati sem pomirila to svojo notranjo silo, ki me je tako nerazumljivo vlekla tja,« pripoveduje.

Za zdaj je plezanje v slovenskih hribih ne mika, saj travme padca še ni predelala. Le nekajkrat v tem obdobju je bila v malo višjih hribih, a je danes zadovoljna že s tem, če se lahko sprehodi na bližnji, domači kucelj. »Včasih je dovolj že to, da iz domačega naslanjača gledam Stol,« pravi in na koncu doda: »Najzanimivejše je, da sem se po nesreči vrnila k tistemu, kar je bilo 'moje' že pred plezanjem. Pisanje in fotografija. Izjemno ljubi stvari, ki ju čutim bolj kot kdaj prej.«