Na antično preteklost Ljubljane v mestu opozarja več krajevnih imen, med njimi je tudi Mirje, ki izhaja iz latinske besede murus, kar pomeni zid. Besedo »mirje «je mogoče najti tudi v arzenalu Slovarja slovenskega književnega jezika, ki pojasnjuje, da gre za književno besedo za ostanke rimskega (obrambnega) zidu, kot primer uporabe pa so navedeni »za vasjo so ostanki mirja «in ljubljansko Mirje.
Mirje, ki se razteza od ostankov rimskega zidu do Gradaščice, je stanovanjski predel postal šele po prvi svetovni vojni. Na začetku 20. stoletja so območje prekrivale njive in travniki Krakovčanov in Trnovčanov, ki so tam gojili večinoma krompir in zelje. Pozidava naselja se je začela z gradnjo obrtne šole, ki so jo dokončali 1911, par let kasneje pa so na nekdanjih njivah začele nastajati meščanske vile.
Na začetku prejšnjega stoletja so na Mirju tudi izkopali in restavrirali južno stranico emonskega obzidja, ki jo je mestni svet v dvajsetih letih nato želel porušiti, češ da zavira razvoj prometa in po mnenju nekaterih celo kazi videz mesta, z njegovo odstranitvijo pa bi še povečali zemljišča za gradnjo meščanskih vil. Za ohranitev emonskega zidu se je močno zavzel tedanji spomeniški konservator France Stele, ki je v prizadevanjih za njegovo ohranitev in prenovo leta 1928 izdal knjižnico V obrambo rimskega zidu na Mirju v Ljubljani. Stele se je pri tem povezal s Plečnikom, ki je za ureditev zidu z zasnovo arheološkega parka naredil načrte. Novembra leta 1928 so na občinski seji izglasovali, da obzidje ostane in tako so ga med letoma 1936 in 1938 prenovili po Plečnikovih načrtih. S tem je Ljubljana dobila prvi javni prostor, kjer je v ospredje vidno postavljena emonska dediščina. Arheološki spomenik je Plečnik zasnoval z izvornimi, starimi in avtorskimi elementi.
