Ta konec tedna si bo Kamnik za 51. Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine ponovno odel živopisne barve rut in oblačil narodnih noš. Organizatorji se trudijo, da bi s prireditvijo poudarili pomen tako imenovane narodne noše, njeno vlogo pri razvoju narodne identitete ter razvoju kulture in nacionalne zavesti na naših tleh. V srednjeveškem mestnem jedru se bo v nedeljo nekajdesettisočglavemu občinstvu predstavilo 2000 udeležencev iz Slovenije in tujine, saj bo letos rdeča nit festivala slogan »Ne vrag, le sosed bo mejak«. V povorki bo z družino sodelovala tudi Barbara Didovič, ki je svojo prvo narodno nošo dobila od stare mame, del kamniške povorke pa sta bili skupaj že leta 1973. »Vse se je začelo pred več kot šestimi desetletji, ko si je moja stara mama dala narediti narodno nošo. Doma je že imela avbo in pečo, ki jo je nosila k noši Kranjice ali k ljubljanski črni noši,« se je spominjala Didovičeva, ki je na vprašanje o avtohtoni kamniški noši odgovorila, da je Kamnik žal nima. »Nosila se je gorenjska narodna noša, predvsem starejše in neporočene ženske so izbrale črno nošo, stara mama je bila pogosto tudi v šišenski noši.« Noše so se nosile ob nedeljah, za večje družinske in cerkvene praznike ter sprevode. »Pred nekaj leti smo se v noše oblekle tudi ob otvoritvi obnovljenega zvonika na Šutni, skupaj s staro mamo pa leta 1989 – takrat je bila ona tudi zadnjič v noši – ko so imeli na Šutni otvoritev spominske plošče dr. Sadnikarju.«
V povorko letos tudi vnukinja
Čeprav so bile pri hiši štiri narodne noše, mama naše sogovornice noše nikoli ni oblekla. »Večkrat smo jo skušali prepričati, da bi jo vsaj enkrat oblekla, a ni popustila. Zato pa me zadnja leta v povorki spremlja hči Ana, letos se nama bo pridružila še njena hčerka, moja dve leti stara vnukinja. Prav tako iščemo obleko, da bomo za nedeljo oblekli še zeta,« se je pohvalila sogovornica. Za vnukinjo so že našli posebno obleko. »Vnukinja, ki bo novembra stara dve leti, ne bo nosila klasične narodne noše. Po nasvetu gospoda Bojana Knifica, etnologa in avtorja knjige Oblačilna in obutvena kultura na Slovenskem, bomo deklico oblekli v oblačila, kakršna so deklice nosile okoli leta 1930.«
Barbara Didovič si je tudi sama zelo zgodaj začela oblačiti narodno nošo. Prvič jo je stara mama oblekla pri njenih štirih letih. »Stara mama je imela veliko dodatkov k noši. Kar je potrebovala, je dala šivat nunam v Malo Loko pri Domžalah. V samostanu so bile ženske, ki so bile izredno spretne in natančne pri šivanju. Tri noše so ji tam sešili, mojo dekliško pa je naredila sama. Ker je bila varčna, je nošo sešila tako, da je ta z mano rasla v višino in širino,« se je pošalila sogovornica in dodala, da zdaj sama nosi nošo stare mame. »Ker me je malo več čez prsi, mi jo je gospa Trobentar predelala, da mi zdaj lepo stoji. Tudi čevlje sem morala pred kratkim zamenjati. Nenazadnje so bili ti stari že več kot 60 let in med zadnjim sprevodom se je odlomila tudi peta,« je povedala in pristavila, da je investirala v nove usnjene čevlje, ki ji bodo služili naslednja leta. Nošo Kranjice je Didovičeva predala hčerki, ki jo bo s pečo na glavi tudi letos ponosno nosila v sprevodu.
Oblačenje noše in sodelovanje v sprevodu sta ritual in dogodek, ki pišeta lepe spomine tudi na druženje. »Dokler je bila stara mama še živa, sva druga drugi pomagali pri oblačenju. Največ dela je z naglavno ruto, pečo, ki je ni enostavno zavezati. Tukaj se moram znova zahvaliti gospodu Knificu, ki je tako prijazen, da mi na dan povorke pride pomagat pri pravilnem zavezovanju peče na glavi. Upam si trditi, da ima pri dogodku manjšo vlogo, kot bi bilo mogoče prav, da bi jo imel,« je dejala sogovornica in dodala, da so imeli pred nekaj leti v sklopu dneva narodnih noš organizacijski odbor, v katerem so določili standarde za povorko. »Med drugim smo se strinjali, da plastični emblemi, ki jih skupine zbirajo na povorkah po svetu in doma, ne sodijo na nošo. Tudi spodnje krilo se ne sme videti izpod oblek. Velik problem so prav tako napačni čevlji. K noši zagotovo ne sodijo sandali z visoko peto, salonarji in odprti sandali. Neprimerni so seveda tudi poletni natikači in med mladimi priljubljeni kroksi,« je pojasnila Didovičeva in pristavila, da je že za manj denarja mogoče kupiti približek ustreznega čevlja, kajti odšteti okoli 200 evrov za usnjen čevelj je za marsikoga res preveč. Še nogavice so pri noši obvezne, vendar ni nujno, da so volnene. Pri ženskah so lahko tudi iz tankega bombaža ali garna, ob čemer sogovornica ponosno pove, da je v dar dobila tkane nogavice, ki se ponašajo z letnico 1914.
Tako kot vsi udeleženci nedeljskega sprevoda tudi družina Didovič nestrpno čaka dogodek leta.
Celodnevno dogajanje od petka do nedelje
Dogajanje 51. Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine se bo začelo v petek, 6. septembra, s promenadnim koncertom Mestne godbe Kamnik, skupaj z nastopom Društva kamniških mažoretk Veronika, in nagovorom župana Mateja Slaparja ter direktorja Zavoda za turizem in šport Kamnik Luke Svetca. Od 17.45 bodo sledili nastopi kamniških ljudskih pevk in predic, folklorne skupine Kamnik, harmonikarjev društva Mihaelov sejem Mengeš ter skupin Prifarski muzikanti in Veseli svatje. Od 10. ure bo živahno tudi v soboto. V nedeljo se bo program prav tako začel ob 10. uri, ko se bo predstavila godba pobratenega mesta Stadkapelle Trofaiach. Ob 15. uri pa je napovedan začetek Tradicionalne povorke narodnih noš. Skupine se bodo v povorko vključevale pri tako imenovanem Svetilniku in se skozi Kamnik sprehodile vse do Doma kulture. Celodnevno dogajanje se bo zaključilo s koncertom narodnozabavne glasbe.
