»Želja komisije je bila, da naj bo spomenik postavljen tako, da ne bo sprožil novega kulturnega boja,« je dejal antropolog dr. Božidar Jezernik, ki je zato sodeloval v komisiji za pripravo izhodišč za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve v Ljubljani, čeprav je osebno proti postavljanju spomenikov, saj da so ti stvar preteklih časov. Ob tem je izpostavil, da je lani izrečeno pobudo Milana Kučana o postavitvi spomenika slovenski osamosvojitvi del javnosti takoj pospremil z zamislijo, da bi ta moral stati na Trgu republike, s tem da bi odstranili Spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju. Čeprav sta oba del varovanih sestavin Trga republike, kulturnega spomenika državnega pomena, ki s tem uživa najvišjo zaščito nepremične kulturne dediščine pri nas.
Brez posegov v obstoječe spomenike
»Komisija je zavzela stališče, da se ne posega v obstoječe spomenike na Trgu republike, kar se mi zdi zelo velik dogodek, saj smo bili na Slovenskem v preteklosti navajeni razmišljati, da je treba pri menjavi režima vse ostanke iz prejšnje dobe pospraviti. Pomembno se mi zdi, da sprejemamo našo preteklost, kakršna je bila, v dobrem in slabem. Spomeniki so dokument o obdobju naše zgodovine,« je povedal Jezernik.
Komisijo je junija lani ustanovila vlada z nalogo, da pripravi izhodišča za postavitev spomenika. Vodil jo je državni sekretar ministrstva za obrambo Rudi Medved, sestavljali pa so jo predstavniki državne in lokalne oblasti, Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zveze zgodovinskih društev ter večine veterinarskih zvez in društev. K razpravi so povabili tudi predstavnike Filozofske fakultete, Fakultete za arhitekturo ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.
O sporočilnosti spomenika, kot so zapisali v izhodiščih za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve, so se v komisiji zedinili, da se »osredotoča na zadnje, odločilno obdobje kristalizacije ideje o slovenski državnosti, ki jo je pogojevala dolga tradicija nacionalnih in emancipacijskih bojev«.
Razprave o lokaciji spomenika
Največ časa je komisiji vzela razprava o lokaciji spomenika. Pretehtali so različne možne lokacije, med njimi denimo na Šancah. »A izkazalo se je, da je ideja o tem, da bi bil spomenik osamosvojitve kjer koli drugje kot na Trgu republike, za večino članov komisije nesprejemljiva. Zato smo se glede tega poenotili in poiskali možnost, ki ni v nasprotju z obstoječimi akti o zaščiti Trga republike,« je pojasnil Jezernik. »Ponosen sem, da se nam je v komisiji, kjer smo imeli sprva vsak svoje poglede in ki je bila tudi zelo raznorodno ideološko sestavljena, uspelo uskladiti in smo odločitev sprejeli soglasno.«
Za mikrolokacijo postavitve spomenika slovenske osamosvojitve je komisija, na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, predlagala prostor, kjer je drog za slovensko zastavo in je bila do premestitve zasajena lipa. To lokacijo, kjer je ob razglasitvi samostojnosti prvič visela slovenska zastava, je prejšnji teden potrdila tudi vlada. Za izbiro rešitve obeležja bo sledil mednarodni javni natečaj, ki ga bo razpisalo ministrstvo za obrambo v sodelovanju z arhitekturno zbornico.
Spomenik kot javno dobro
»Glede na to, da se je večina članov zavzemala za postavitev obeležja na Trgu republike, je izbrana mikrolokacija še najbolj sprejemljiva, ker ohranja nespremenjeno situacijo,« meni arhitekt dr. Aleš Vodopivec, ki je bil kot predstavnik zbornice za arhitekturo prav tako član komisije. Sam je do postavljanja spomenikov prav tako zadržan, saj gre tudi po njegovih besedah za preživeti koncept, zato sta z arhitektom dr. Milošem Koscem, tudi članom komisije, zagovarjala predlog, da mora biti sodoben spomenik nekaj, kar prispeva k splošnemu javnemu dobremu. »Pot spominov in tovarištva je primer spomenika, ki ne razdvaja in s katerim smo vsi nekaj pridobili v prostoru. Zato sva se zavzemala za to, da bi bil NUK II spomenik slovenske osamosvojitve.«
A kot že zapisano, je bil sprejet kompromis. Novo obeležje bo stalo na mestu sedanjega osamosvojitvenega droga za zastavo na Trgu republike. »Namesto obstoječega droga, ki je bil v bistvu provizoričen, je obeležje predvideno v enakih gabaritih kot nov jambor na oblikovanem podstavku. Ne gre torej za nov spomenik, ki bi konkuriral obstoječim, s čimer se značaj trga ne spremeni. Pomembno je, da bo v tem duhu razpisan natečaj in da bo temu sledila tudi natečajna komisija,« je poudaril Vodopivec. Dodal je, da je »komisija izpostavila, da je treba s Trga republike odstraniti drogove za zastave, ki so bili začasno postavljeni pred predsedovanjem Evropski uniji in še vedno trg ločujejo od stavbe parlamenta. Poleg tega drogovi z zastavami pred parlamentom zmanjšujejo pomen obeležja s slovensko zastavo.«
Tako kot ob postavljanju skoraj vsakega spomenika tudi obeležje slovenski osamosvojitvi v javnosti sproža vrsto vprašanj. »Možnosti za polemike o spomeniku so neomejene – od lokacije do oblike in vsebine. Kar je nekaj naravnega, a bistveno je, ali bodo ti različni pogledi prerasli v izgovor za uporabo tega, kar pri nas na žalost kot kulturni boj poznamo že iz 90. let 19. stoletja, ko se kakovost ocenjuje po tem, ali je avtor naš ali ne,« je še dejal Jezernik.
