Z letošnjim letom so v Centru dejavnosti za osebe z demenco Spominčica na Podgornikovi 3 v Šiški začeli aktivna druženje za osebe z demenco, ki pridejo v spremstvu svojcev. Sestajajo se vsak torek od 10. do 15. ure in, kot pove strokovna sodelavka Izidora Koštomaj iz Spominčice, ki srečanja vodi skupaj s podiplomsko študentko s fakultete za socialno delo, se je do zdaj oblikovala že stalna skupina. Ta je z osmimi osebami z demenco in njihovimi bližnjimi dosegla zgornjo mejo izvedljivosti, čeprav je potreb veliko več. Kot poudarja Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija, so tovrstna aktivna druženja pilotski projekt, ki ga izvajajo popolnoma prostovoljno: »Iz naše najgloblje finančne in fizične rezerve, saj za to nimamo nobenih sredstev. A ker smo dobili prostore, smo začeli to obliko aktivnosti, po kateri je največje povpraševanje. Trudimo se, da bi dobili kakšen program ali projekt, da bi to lahko izvajali vsak dan, saj želje in potrebe za to so. Po drugih državah smo videli, da takšne skupine zelo dobro živijo, vendar za to potrebuješ finančno podporo.« Prav tako, je poudarila predsednica Spominčice, so se ob ljubljanski uvedbi aktivnega druženja za osebe z demenco javili tudi iz drugih slovenskih krajev, da to potrebujejo.
Od miselnih iger do telovadbe
Izidora Koštomaj pojasni, da so torkova srečanja Spominčice v Šiški namenjena osebam z demenco v začetni fazi in osebam z lažjimi kognitivnimi motnjami oziroma upadom. Na srečanjih v spremstvu svojcev udeleženci rešujejo miselne igre, telovadijo, pojejo in rišejo. Izvajajo različne aktivnosti, ki prispevajo k vzdrževanju kognitivnih funkcij, s strokovnim pristopom pa vsebine glede na zmožnosti ter potrebe in želje prilagajajo posameznikom. »Različne stvari imajo radi, gospod, ki je sicer precej pasiven, se pri telovadbi zbudi. Zato je program raznovrsten, saj ljudem različne stvari ležijo in jih še zmorejo. Se pa vidi, kako so ljudje radi skupaj. Radi gredo ven iz stanovanja in se družijo. Poleg tega je to dobro tudi za svojce, ki se srečujejo, da so si med seboj lahko v podporo, kot smo jim v podporo tudi mi,« o pomenu aktivnih druženj pravi Štefanija Lukič Zlobec. Pri tem doda, da je pomembno, da na ta srečanja pride tudi članica strokovnega sveta Spominčica, psihiatrinja in nevrologinja Vida Drame Orožim, in tako imajo svojci na teh druženjih tudi stik z zdravnico.
Na torkova aktivna druženja redno hodi Tomaž Gržinič, ki je član Spominčice od leta 2017, ko so mu diagnosticirali demenco. Star je bil nekaj čez 60 let, ko je opazil, da mu peša prostorska orientacija. Zato je postal posebno pozoren, saj se je nekaj podobnega zgodilo njegovemu očetu. »Vsak dan je hodil na sprehod na grad, dokler se nekega dne ni vrnil domov in smo ga našli nekje na Dolenjski cesti, ker se je izgubil.« Po tem dogodku, kot še pripoveduje sogovornik, se je njegov oče zaprl v stanovanje in je bolezen hitro napredovala. Tomaž Gržinič pa se je aktiviral. Obrnil se je na Spominčico in povedal za svoje težave. »Ko sem dobil diagnozo, se nisem grozno ustrašil. Ostal sem aktiven in počnem to, kar sem počel prej,« pripoveduje sogovornik, ki se še vedno redno druži z dolgoletnimi prijatelji. »Dobivamo se v Šestici, dvakrat do trikrat na teden igramo tenis, hodimo na Šmarno goro in gremo jadrat. Nobeden se ni odmaknil, pazijo name.« Za torkova druženja v Spominčici pravi, da na njih počnejo zanimive stvari, sam pa se najraje druži. Ob Tomaževem primeru Štefanija Lukič Zlobec izpostavi, kako je pomembno, da družina in prijatelji osebe z demenco sprejmejo njegovo bolezen in da posameznik ostane aktiven, saj lahko na tak način kljub bolezni še kar dolgo in dobro živi.
Aktivnosti prilagodijo posameznikom
Približno mesec dni na torkova aktivna druženja prihajata tudi 85-letni gospod z demenco in njegova hčer, ki ne želi biti imenovana. »Pomembno se mi zdi, da obstaja takšen program, da lahko starejši, ki nimajo več toliko socialnih stikov, pridejo sem. Med sabo si kaj povedo, predvsem pa je strokovno pripravljen program, ki ga priredijo glede na to, kaj posameznik zmore. Pri mojem očetu je bolezen zelo udarila na govor, pozablja besede, ne more se dobro izražati. Ker težko komunicira, se zapre vase. Da prideva sem, ga moram nekoliko spodbuditi, a ko se tu sprosti, napreduje. Tako nekatere stvari, za katere reče, da mu jih glava ne dovoli več, pridejo na plan,« izkušnje posreduje sogovornica. Pri tem doda, kako je pomembno, da aktivnosti prilagodijo posameznikovim zmožnostim. »Če je pretežko, se oče počuti utesnjenega. Zaveda se, kaj je včasih zmogel in da zdaj ne zmore več vsega, kar je težko,« še pravi hčer osebe z demenco. Po ocenah živi v Ljubljani okoli 6000 oseb z demenco.
