Slavica Bukovec Zupanič, novinarka in dolgoletna urednica publikacij za slepe in slabovidne, nas je povabila na kratek sprehod po okolici ljubljanske soseske BS3, da na terenu vidimo, s kakšnimi težavami se soočajo slepe osebe. Vid je popolnoma izgubila leta 1996, pri 39 letih zaradi glavkoma, od takrat se samostojno giblje po mestu z uporabo palice, brez pomoči spremljevalca ali psa vodnika. »Hodim samo po tistih poteh, ki jih poznam,« začne pripovedovati. Njena interakcija s svetom poteka preko »iskanja vodilnih linij«, ki so za večino neopazne, za slepe pa pogoj za samostojno gibanje. Linija je lahko rob, kjer se pločnik stika s travo, ali pa pločnik, ograja, stena ali kakšen drug fizični element, ki je za večino neopazen. »Vsaka stvar, ki jo najdeš, je pomembna, da se znajdeš,« je jasna naša vodička. »V Ljubljani, v teh starejših načrtovanih naseljih, kot je BS3, so te linije dobro urejene. Vedno imate pločnik in potem takoj zelenico, kar zelo olajša premikanje.«
Poleg tipanja okolice se pri hoji zanaša na sluh. Za srečanje smo se dogovorili ob desetih dopoldne, da se izognemo gneči. Presenetilo nas je, zakaj je za kratek sprehod sploh pomembno, koliko je avtomobilov na cesti. Pojasni, da je sluh pomemben za spremljanje prometa. Slepa oseba lahko sliši, ali se je avtomobil ustavil pred prehodom za pešce, pri prečkanju ceste pa sledi zvočnemu signalu na semaforju, da lahko hodi v ravni liniji. Na prehodih za pešce namreč ni fizičnih linij in hitro se lahko zgodi, da slepa oseba zgreši smer in zaide med avtomobile ali celo v križišče.
Problem kolesarskih stez
Prelomnica v zgodovini mobilnosti slepih in slabovidnih v Ljubljani pa je gotovo uvedba zvočnih najav postajališč na avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa (LPP). »Joj, kako sem včasih štela postaje. Če sem se malo zamislila ali zaklepetala, sem bila takoj izgubljena.« Ima pa občasno še vedno težave pri vstopanju v avtobus. Tako z iskanjem vhoda kot pravega avtobusa. Šoferji LPP naj bi bili sicer pozorni na slepe osebe, da jim povedo številko avtobusa, a ta rešitev ni najbolj zanesljiva. Težava je tudi pri izstopanju, saj je velikokrat kolesarska steza med postajo in avtobusom.
Posebna težava je tudi, da marsikje kolesarske steze niso fizično ločene od pločnika in slepa oseba ne more razločiti, ali je na pločniku ali kolesarski stezi. Kot je pojasnila, naj bi bilo tako zaradi lažje dostopnosti za gibalno ovirane na podlagi istega zakona, zaradi katerega gradijo umetne linije in zvočne semaforje. »Ker zaradi oseb na vozičkih ne sme biti nivojskih razlik, so naredili kaos za slepe,« je kritična. Takšno rizično območje je tudi pri AMZS na Dunajski cesti, ki zaradi pomanjkanja vodilnih linij, kolesarske steze in glasnega prometa ni najbolj prijazno do slepih oseb. »Nekoč mi je neki gospod tukaj na Dunajski rekel, da moraš biti ali neumen ali pogumen, da greš tu čez v špici,« je hudomušno dodala.
Tehnologija in ljudje
Nova tehnologija je izboljšala dostopnost, telefoni in računalniki, ki so prilagojeni slepim in slabovidnim, pa so olajšali interakcijo s svetom. Razvoj tehnologije pa ni prinesel samo olajšanja. »Električni avtomobili in razni skiroji so problem, ki nam slepim zelo greni življenje, saj so neslišni. Težav, ki jih imamo z električnimi vozili, pa ne more rešiti nobena prilagoditev razen tiste v glavi.« Tudi nasploh je uvidevnost drugih udeležencev v prometu, voznikov in pešcev, zelo pomembna za mobilnost slepih, je še dodala. Velika težava so avtomobili, ki so parkirani čez pločnik ali druge »linije«, ki slepim nadomeščajo oči. Ali pa avtomobili, ki kar sredi prehoda za pešce čakajo na zeleno luč, saj zaradi njih slepa oseba prav tako izgubi smer in lahko odtava na cestišče. Težava pa so tudi ljudje, ki želijo pomagati in se ne ozirajo na to, ali slepa oseba potrebuje pomoč. »Nikoli ne zagrabi človeka. Ne moreš se kar odločiti, kdaj nekdo potrebuje pomoč,« je še povedala naša sogovornica.
