Leta 2000 se je v Sloveniji začelo kazati, da bi risja populacija lahko popolnoma izginila iz naših krajev. Sedemnajst let je bilo nato potrebnih, da je v praksi zaživel projekt LifeLynx, ki se osredotoča na reševanje dinarsko-jugovzhodnoalpske populacije risa pred izumrtjem ter njeno dolgoročno ohranitev. Pred začetkom projekta je bila populacija izredno majhna, izolirana, njeni osebki pa so bili med seboj zelo sorodni. Stopnjo sorodnosti je bilo zato treba znižati, in sicer z doselitvijo zdravih osebkov iz druge, neogrožene populacije.
Skupna populacija s Hrvaško
»Povezava Slovenija-Hrvaška je že ves čas pomembna, saj je ta risja populacija skupna. Na Gorenjskem se je resda ustvaril nekakšen otok, a če pogledamo širše, smo imeli Slovenci in Hrvati skupno dinarsko populacijo, ki jo moramo kot tako tudi obravnavati,« opisuje Rok Černe iz Zavoda za gozdove. Dodaja, da je v Sloveniji prostora za okoli sto odraslih risov, kar je premalo za vitalnost populacije, in nujno je, da se živali povezujejo s tistimi onkraj naših meja.
Ob koncu projekta LifeLynx ocenjujejo, da je v dinarskem delu Slovenije ta čas dobrih 40 odraslih risov. V naših Alpah je trenutno vsaj šest odraslih risov, ki so imeli v zadnjih dveh letih tri legla. Štirje mladiči tudi nosijo GPS-ovratnice, samica Rozi, ki je potomka Aide in Zoisa, ter samci Meri, Flori in Andrej, ki so potomci Julije in Trisa.
Ni nujno, da priseljenci ostanejo
Na Gorenjskem so v okviru projekta LifeLynx izpustili šest živali, najprej pet in nato lani še eno. Medtem ko se je prvih pet uspešno vključilo v populacijo, pa je zadnji, ris Lukaš, odšel z Jelovice proti Karavankam in nato izginil oziroma je njegova ovratnica prenehala oddajati signal. »Ni samo po sebi umevno, da risi ostanejo, kjer smo jih izpustili,« razloži Černe in kot primer navaja izpustitev risov v Italiji, kjer so živali šle vsaka po svoje.
»Zelo pomembno je, da so projekt podprli tako javnost kot lovci,« poudarja Černe, ki je še posebej pohvalil sodelovanje z lovskimi družinami, ki so nepogrešljive pri monitoringu, izpustih živali in na splošno pri delu na terenu.
Kot pravi Černe, se je za največjo težavo pri ohranjanju risje populacije izkazalo parjenje v sorodstvu. Če se v prihodnosti k nam ne bodo priselili še drugi risi oziroma se naša populacija ne bo povezala z drugimi, se utegne zgoditi, da bi se zgodba z bližanjem izumrtju v naslednjih desetletjih ponovila. A o tem, kakšna je usoda risje populacije pri nas, je za zdaj še prenagljeno sklepati.
