Trzinec Janko Štefe je bil med letoma 1960 in 1970 eden najprepoznavnejših in najboljših športnikov Jugoslavije. Kot pove v pogovoru, se dirkač ne naredi, temveč rodi. Več kot očitno je, da je gen za hitrost imel v sebi. »Dirkač ne more biti vsak, ki ima dovolj volje in denarja, da si kupi najzmogljivejši motocikel,« je prepričan Štefe, nekdanji Tomosov tovarniški dirkač.
»Dirkači smo bili malce nori. Nekaj bom povedal: če danes fantom ne bi dali nobenega denarja, bi prav tako dirkali. Ne potrebujejo milijone evrov, kolikor jih za pogodbo dobijo največji zvezdniki. Če imaš dirkanje v sebi, boš peljal tudi brez plačila. Tudi takrat nismo dirkali za denar, temveč za dušo. Tisti, ki je priden, a ni nadarjen, ne bo ničesar dosegel. Brez talenta ni športnika, to moraš imeti v sebi,« je prepričan Štefe.
Brez hitrosti mu ni bilo živeti
Danes 80-letni Štefe je že zelo zgodaj izgubil očeta, mama pa se je v drugo poročila in Janko je prevzel očimov priimek. Doma v Trzinu so imeli gostilno Turk, poleg tega pa še – kar je bilo za Janka najpomembnejše – servis za Tomosove mopede in Puchove motocikle. Tovarna Tomos je namreč že takrat imela razvejeno mrežo servisov za motorje. »Lahko bi rekli, da sem imel res srečno otroštvo. Že pri dvanajstih letih sem lahko preizkušal različne motorje, ki so prišli k nam na popravilo. Ne mraz ne ura mi nista preprečila, da se ne bi sredi noči usedel na motor,« se spominja Štefe, ki se je med drugim prevažal tudi s policijskim BMW-jem.
Pogosto bil najmlajši tekmovalec
Na obdobje dirkanja ima Štefe prijetne spomine. Kot opisuje Marko Kumer iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ki je ob razstavi pripravil tudi zbornik Srce za dirko, so dirke potekale po navadnih cestah, in to ob nedeljah, treningi pa v soboto in nedeljo dopoldne. Tekmovalci so sprva prenočevali v šotorih ob svojih jeklenih konjičkih, varno spravljenih v boksih, v drugi polovici šestdesetih let pa že v hotelih. V Sloveniji so bile najznamenitejše dirke v Portorožu, Kamniku, Novi Gorici in Škofji Loki. Na Hrvaškem so bili v ospredju kraji Samobor, Sisek, Trsat in Opatija, v Bosni in Hercegovini so tekmovali v Banjaluki, Zenici, Banovićih, Tuzli in Srebrenici, v Srbiji pa predvsem v Beogradu – na ustju Save in Donave ter na Kalemegdanu ali v Aranđelovcu. »Pogosto je bil najmlajši tekmovalec, zato je bilo v dokumentaciji včasih treba prirediti njegovo starost, da je ustrezala,« pravi Kumer. Štefe je leta 1962 pri 17 letih postal Tomosov uradni tovarniški voznik, a le za kategorijo 50 kubičnih centimetrov. Tovarna mu je priskrbela dirkalnike, skrbela za njihovo brezhibnost ter obenem z izboljšavami razvijala nove – boljše, zmogljivejše stroje.
Pri odgovoru na vprašanje o najboljšem dirkališču Štefe omeni Opatijo, v zborniku pa je tudi zapisano, da je leta 1964 le za streljaj prehitel tekmeca Petra Esserja. »Med neznansko hitro vožnjo po dolgem klancu navzdol sta z Nemcem Esserjem vozila vštric. Naenkrat sta se spogledala. Takrat se je Štefetu v sekundi utrnila ideja, kako bo tik pred koncem spusta in še pred ovinkom rivala prelisičil. Naenkrat se je dvignil iznad oklepa, kar je običajno nakazovalo zaviranje. Tudi Esser je stisnil zavoro, Štefe pa ga je – še vedno z odprtim plinom in pokončno držo – za pol metra v ovinku zaprl ter v cilj pred njim zapeljal za pol kolesa. Takrat se mu je tvegana poteza pač obnesla bolje kot v kakšnem drugem primeru.«
Škofjo Loko imeli radi tudi zaradi deklet
Obmorski kraji so za dirkače po dirki v ekskluzivnih hotelih pripravili bankete, ki pa se jih niti športniki niso smeli udeležiti v kavbojkah in puloverju. Tako so organizatorji portoroškega banketa neprimerno oblečenega Štefeta poslali domov po svečano obleko. Štefe je sčasoma začel tekmovati tudi v kategoriji do 125 kubičnih centimetrov. Tik pred tekmo v Novi Gorici leta 1965 je dobil motor bultaco, ki je imel komande ravno na drugi strani kot Tomosovi dirkalniki. »Čeprav ni bilo časa za prilagoditve, je Štefe tistega dne zmagal in za seboj pustil osuplega Parlottija, ki ni mogel verjeti, da ga je premagal trzinski mladinec.«
Za Štefeta je bila ena najljubših dirk v takratni Jugoslaviji velika nagrada Škofje Loke. Loške dirke so privabile kar 30.000 gledalcev, toliko jih ni prišlo niti na skoke v Planico niti pozneje na slalomske tekme Bojana Križaja. Gledalci so prihajali v procesijah in prav veselje jih je bilo gledati. Kot je v zborniku navedel Štefe, ima na loške dirke zelo lepe spomine: »Loko smo imeli zelo radi. Tako zaradi proge kot tudi lepih deklet.«
Leta 1965 so Štefeta poklicali na služenje vojaškega roka v JLA, najprej v makedonsko glavno mesto Skopje. Po nekaj mesecih so ga po posredovanju oblasti premestili v precej bližji Pazin na Hrvaškem. S posebnim odlokom generalštaba jugoslovanske vojske v Beogradu so Štefetu dovolili udeležbo na treningih in dirkah. Tako se je iz Pazina kar trikrat na teden na izposojenem zmogljivem Tomosovem mopedu vozil v 65 kilometrov oddaljeni Koper na testiranje. Razdaljo je skušal prevoziti vsakič v krajšem času. Da so v Tomosu dosegli tak status dirkača Štefeta, je bilo v tedanjem političnem sistemu skoraj neverjetno. Seveda pa ni imel dovoljenja za dirke zunaj državnih meja. Konec junija 1967 se je Štefe vrnil iz vojske prav na dirko v Kamniku in takoj osvojil prvo mesto.
Z nagrado ženi kupil salonarje
Kljub finančnim nagradam se Štefetov račun nikoli ne bi mogel primerjati z računom današnjih dirkačev. »Ko je Štefe vozil za moštvo Slovenija-vino Jupi Cockta, je z njihovim honorarjem ženi Mileni kupil salonarje. Radodarnejši je bil Tomos, ki je izplačal 300.000 starih dinarjev ter običajno pokril tudi materialne stroške in stroške prevoza.«
Janko Štefe si je leta 1970 na smučanju na Krvavcu zlomil nogo. Zaradi poškodbe je bil kar dve leti na berglah. »Ko se je začel pogovarjati o vrnitvi na tekmovalne proge, je prišel ženin ultimat. Moral se je odločiti med nadaljevanjem dirkaške kariere ali precej varnejšim družinskim življenjem. Tako je pri komaj petindvajsetih letih dirkaški kombinezon in čelado obesil na klin. Dve leti zatem je ob smrti dirkaškega kolega Parlottija na otoku Man spoznal, da se je odločil prav,« je v zborniku zapisal Kumer. Janko Štefe je po končani športni karieri vodil Citroënov servis v Trzinu.
