Z vodenimi ogledi rimske Emone v družbi psov so v ljubljanskem Mestnem muzeju začeli leta 2018, v zadnjih letih pa so podobna vodenja začeli izvajati tudi drugi parki in muzeji v Sloveniji. »Gre za butičen produkt, ki nagovarja ožjo ciljno skupino – lastnike štirinožnih prijateljev in vse, ki se dobro počutijo v pasji družbi,« nam je povedala Mojca Obid iz muzeja in omenila, da so imeli predlani kar pet ponovitev. »Teh se je udeležilo 33 oseb in 20 kužkov. Lani smo imeli štiri ponovitve, ki se jih je udeležilo 39 oseb in kar 28 kužkov.« Letos so pripravili tri ponovitve, zadnjo minulo soboto, ko se je v družbi Bernarde Sjekloča, arheologinje, ki se specializira za arheozoologijo, po sledeh Emone v družbi štirih psov sprehodilo šest ljudi.
Prisluhnili zanimivim anekdotam
Na začetku krožne poti pred ljubljanskim Mestnim muzejem je za uvod v skoraj dve uri dolgo turo vodička povedala, da je ob največjem razcvetu v Emoni živelo od 3000 do 5000 prebivalcev, zato je upravičeno mogoče sklepati, da se je po ulicah naše rimske predhodnice sprehajalo kar nekaj psov. »Govorimo o Albi (Bela), Myii (Muha), Celerju (Hitri), Agru (Lovec), Dromosu (Tekač), Labrosu (Kosmatinec), Sticlu (Piki) in drugih imenih psov, ki so opisovala njihov značaj,« je naštevala arheologinja in skupini na večjem formatu fotografij pokazala tri pasme, za katere imajo pisne vire, ter različne umetnine, kot potrditev, da so taki psi živeli v starem Rimu. »Glavna vrsta psa v Rimskem imperiju je bil majhen bel pes, ki je bil zelo podoben italijanskemu špicu. Rekli so mu melitan in imel je daljšo belo dlako, podolgovat in gol gobček ter koničasta ušesa. Razlage, iz kod je prišel, so različne, saj v zvezi s tem obstajata dva avtorja in zato tudi dva različna podatka. Eden pravi, da je pes prišel z Malte, drugi pa, da z Mljeta,« je razložila vodička in kot drugo pasmo predstavila laconiana, špartanca, kot so mu tudi rekli. »Pasma je bila precej podobna današnjemu hrtu, uporabljali pa so ga pri lovu na manjše živali, kot sta zajec in lisica. Največji in tudi najmočnejši pes pa je bil molossian, ki so ga uporabljali predvsem vojaki. Več teh psov je lahko napadlo tudi ogromnega medveda,« je pojasnila Bernarda Sjekloča, ki je skupinico nato počasi vodila do Arheološkega parka Emonska hiša (prej Jakopičev vrt), kjer je svoje zavetja našla prostoživeča mačka. Očitno se je navadila na občasne prihode psov, ki so bili znotraj parka brez vrvic. Medtem ko je največja psička krožila od žepa do žepa in iskala priboljške, je drugi kuža poziral blizu ostankov mozaika. Nežna psička pasme bostonski terier je tiho, kot da bi poslušala vodičko, sedela ob nogah svojih lastnikov, četrta mešanka pa je brezskrbno raziskovala okolico. »Do zdaj težav s psi na vodenjih še nismo imeli,« je zagotovila vodička, ki je ob predstavitvi arheoloških ostankov dodala še nekaj zanimivih anekdot o pasjem življenju v tistem času.
Skupinica se je počasi premaknila naprej do rimskega obzidja na Mirju in nato do drugega parka, in sicer do Arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče na Erjavčevi cesti, nasproti Cankarjevega doma. Informativne table ob rimskih ostankih sredi mesta omogočajo samostojno raziskovanje ali sprehod po krožni poti. Vodička je še ne preveč utrujene obiskovalce na željo popeljala še do Emonca in drugih rimskih ostankov na Kongresnem trgu ter od tam nazaj proti Mestnemu muzeju.
Od leta 2021 ima vodenje tudi dobrodelno noto, saj se je muzej povezal z Zavetiščem Horjul. Udeležence prijazno pozivajo, da prinesejo konzervirano ali suho hrano za živali, odeje, igrače in druge pasje pripomočke, ki jih nato donirajo zavetišču. Glede možnost ogleda muzejev s psom pa so nam povedali, da zaradi varstva dediščine in občutljivih razstavnih predmetov psom vstop na razstavni prostor v Mestnem muzeju ni dovoljen, so pa dobrodošli v njihovi muzejski kavarni in atriju, kjer imajo tudi posodice za vodo. Zato pa lahko lastniki s kužki obiščejo Galerijo Jakopič, Galerijo Vžigalica in Mestno galerijo Ljubljana.
