Sušenje perila na ljubljanskem gradu, prizor, ki ga je fotograf Marjan Ciglič leta 1961 ujel v svoj objektiv, je prav tako ena od ljubljanskih slik, ki je iz današnjega mesta izginila.
Ljubljanski grad je v sodobni Ljubljani postal zbirališče turistov, domačini tja zahajajo na občasne razstave, poleti v kino pod zvezdami ali na kakšne druge prireditve, poroke in druženja, rekreativci pa v naravo, ki ga obkroža. To je sodobnost nekdanje utrdbe, ki je v preteklosti bila že marsikaj. Stoletja po nastanku so bili v gradu vojaško skladišče, vojašnica in vojaška bolnišnica ter zapori, med drugim tudi med drugo svetovno vojno.
Na začetku 20. stoletja ga je v času župana Ivana Hribarja odkupila mestna občina s ciljem, da ga nameni kulturnim vsebinam, a so ga zaradi stanovanjske stiske delno preuredili v stanovanja. Celovita prenova gradu se je začela po letu 1963, ko so zadnji stanovalci dobili stanovanja v mestu. Spomnimo še, več kot 50 let trajajoča prenova grajskega kompleksa se je končala letos, prenova obrambnega sistema trdnjave pa bo v celoti končana, ko bodo restavrirali še predgradje, bastijo.
