Ko so Pankrti konec 70. let rjoveli svoj velehit Lublana je bulana, je metafora še imela prostor pod soncem. Potem jo je postopoma zadušila dobesednost. In tako je danes Lublana dobesedno strahovito bulana. Bulani so prebivalci, ki tolčejo neslavni rekord okužb treh vrst, bulani so izbrisani, brez zdravnika, in tisti, ki debele ure čakajo na urgenci. A to še ni vse, porazirali so nam tudi lep kos bulanega Rožnika, s pojasnilom, ob katerem smo zmrznili vsi: tivolske bukve so napadle za človeka smrtno nevarne gljive. Smrtno nevarne, je zatrdil Viktor Miklavčič iz Zavoda za gozdove Slovenije. Če to drži, potem bi bilo Tivoli treba evakuirati, dati opozorilne table, naj tam hodimo striktno v skafandrih z otroki na vrvicah! Potem je treba tožiti MOL, da nas ni posvaril pred smrtno nevarnostjo!
No, izgleda, da je smrtna nevarnost minila takoj, ko so posekali, ne le posekali, ampak ponekod do goloseka izsekali tudi čudovita, zdrava velika drevesa, da bi dala prostor mladim. Civilna družba je upravičeno podvomila o Miklavčičevih »strokovnih« razlogih tudi zato, ker dela za isto ustanovo, ki je v tistem času organizirala dražbo lesa. Da tu nekaj strašno smrdi, pa sta v ponedeljkovem Tedniku na RTVS tako in tako potrdila kar Miklavčič in Jurij Kobe, predstavnik MOL, sama. Na vprašanje, koliko dreves so posekali iz sanitarnih, koliko pa pomlajevalnih razlogov, je prvi odgovoril, da le 20 odstotkov iz sanitarnih, ostalo iz pomlajevalnih, drugi pa, da so vse posekali iz sanitarnih razlogov. Kateri laže, ni važno, morda oba. Da gre za nevarne »glive«, pa je jasno kot beli dan.
Je pa Kobe dodal še poetično pojasnilo, da so sekali zato, »da bi postopoma vzgojili veličastni gozd«. Pustimo ob strani, da je ta izjava plagiat, umotvor bivšega brazilskega predsednika Bolsanara, ki je deževni gozd sekal kot nor, da bi bil potem še bolj veličasten. Ta »pomlajevalna« logika je dejansko obče mesto kapitalizma: rušimo, da bi zgradili novo, sekajmo, da bi zraslo še lepše, zastrupljajmo, da bomo lahko še bolje očistili, trošimo, da bomo lahko potem varčevali, širimo ceste, da bi zmanjšali promet ... In Ljubljana je utelešenje te logike, tu ni enega samega, na MOL zaposlenega človeka, ki bi že slišal za to, kar govori svetovni strokovni cvet arboristike: stara drevesa so v mestu edini čistilci zraka, mlada to niso, to bodo morda čez 30, 40 let. Morda, če bo podnebje še omogočalo njihovo rast, če bo še dovolj sence velikih, če bo podrastje kljubovalo ekstremnemu deževju, če jih onesnaženi zrak ne bo zadušil ... Drevo je prastar simbol duhovnega, razsvetljenega, povezujočega. Tega vsak dan bolj trgajo »pomladitelji«.
