Spet se bliža tisti čas v letu. Čas, ko naša ulica ni najlepša daleč naokoli ...
Naša ulica namreč slovi po tem, da je najlepša daleč naokoli. Le kako ne bi bila: hiše so lepo vzdrževane ali celo sveže prepleskane (ena ali dve imata v preplesku celo bleščice, ki se ponoči svetijo), drevesa so redno obrezana in žive meje pristrižene. Psi so počesani, mačke elegantno stopicajo. Golobi so čisti in vrabci lepo vzgojeni – derejo se samo spomladi in zjutraj med 6. in 8. uro. Poleg tega, da je naša ulica lepa, je tudi slepa – kar pomeni, da ima manj prometa. Zato jo ljudje radi uberejo tod; sprehod po njej je v razvedrilo tako za uho kot za oko. Razen v prihajajočih tednih, ko bodo taisti ljudje, ki so našo ulico tako hvalili, hinavsko krenili drugod. Po sosednji ulici, Aljaževi.
Rekla bi, da se je vse začelo med pandemijo. Takrat nismo smeli laziti okoli po svetu, pa smo svet poskušali najti v sosedstvu. V Aljaževi ulici raste češnjev drevored. Češnje do izbruha covida niso bile mar nikomur razen čebelam, pa še za te se mi je vedno zdelo, da se nad tujerodno vrsto malo posmehnejo, preden pristanejo na tistih rožnatih cvetovih. Naše čebele so vajene na bele češnjeve cvetove. Bela je tako rekoč sinonim za češnjev cvet, ne rožnata. Razen na Japonskem – tam so v času vsakoletnega cvetenja, tako imenovane sakure, vsa češnjeva drevesa odeta v rožnato. Pa še kaj drugega je takrat rožnato, to je v deželi vzhajajočega sonca namreč velik dogodek z velikim ekonomskim potencialom. Pravzaprav so vsega krivi Japonci. Od tam se je menda prav v letu izbruha pandemije k nam zanesla ta bebava navada ekstatičnega opazovanja češnjevih cvetov. Ljudje so začeli postopati po mestu in začeli motriti naravo, vsak poganjek jih je pahnil v vzhičenost. Ni minilo dolgo, pa so odkrili Aljaževo. Nekdo je češnjev drevored v cvetu objavil na instagramu s pripisom »Spomladi najlepša ulica v Šiški« ali nekaj podobnega in to je bil začetek konca. Prihajalo jih je vse več, od vsepovsod, slikali so in objavljali fotografije na vseh mogočih omrežjih. Sosednja ulica je naenkrat obveljala za najlepšo. Pa niti slepa ni!
Ampak zdaj že vem, da ta slava nikdar ni dolgega veka. Osuje se, kot se osujejo cvetni listi – in to se, kakor je opeval že de Ronsard, zgodi nenavadno hitro. Zato si vsakič, ko grem mimo Aljaževe in z očesom ošvrknem katero od cvetočih češnjevih dreves (in kakšnega nadobudneža, ki jih fotografira), mislim le: pa kaj, naj cveti tisoč cvetov. Saj ne bodo dolgo. Še prehitro bo poletje, nato jesen. In takrat bodo v središču pozornosti naši lepi sloki in skromni navadni gabri. Rasli bodo v prihodnjih rodovih, medtem ko bodo ohole in nečimrne sosedove češnje že davno pozabljene.
