V Ljubljani bomo menda kmalu dobili nov spomenik, tako imenovano vodno skulpturo na stičišču Tomšičeve in Slovenske ceste. Zasnova je stara sedem let. »Vodne« bodo le zaprte cevi, vode ne bo mogoče piti ali si namočiti rok v poletni sparini. Bog ne daj, da bi se otroci tam škropili.

Ljubljana in spomeniki, ta res ni lahka. V nobenem smislu, ne v sporočilnem ne v estetskem. In še posebej ne v spomeniškovarstvenem, če pomislimo na razpadajoči Plečnikov stadion. Ko se srečata ljubljanska komercialpolitika in njen arhitekturni lobi, pade na mesto mrak.

Glavne zasluge za to ima seveda sveta aliansa Janković-Koželj. Slednji je nedavno na položaj podžupana ustoličil svojega »varovanca«, Roka Žnidaršiča, in se umaknil v anonimno funkcijo, pri tem pa zelo zgovorno opisal prihodnost: »Zdaj bova dva.« Seveda, vse bo ostalo enako. Žnidaršič je po njegovi zaslugi avtor praktično vseh novih mestnih spomenikov zadnjih nekaj let in zato logično hvaležni uresničevalec projektov »gospoda profesorja«, od garaže pod tržnico do postavitve vodne trombe.

Te dni pa je depresivne kritike mestne krajine končno nekdo razveselil. In to ne kdor koli, ki bi mu Koželj v besnem pismu bralcev lahko navil ušesa kot nevednežu, zlobnežu in mu dal enko. To je bil ugleden britanski zgodovinar, poznavalec druge svetovne vojne Keith Lowe, ki se je v knjigi Ujetniki zgodovine posvetil spomenikom o tem obdobju. In – bog nas obvaruj – v knjigi se tretje poglavje začne z Ljubljano, s Spomenikom žrtvam vseh vojn! (Avtor spomenika, kajpada: Rok Žnidaršič et al.) Takole je v Objektivu pojasnil Lowe: »To je res bizaren spomenik, ali ne? Stal sem pred njim in imel težave dojeti, kaj to je. Popolnoma spoštujem idejo za njim. Poskuša biti niansiran v razumevanju zgodovine. Noče se postaviti na eno ali drugo stran. Ker za dve strani gre, ne? Hoče biti spomenik kompromisu. Lahko ploskam idejam. Ampak kot spomenik ne deluje. Če želite, da se vas spomenik dotakne, mora povedati preprosto zgodbo. Tam pa ni ničesar, za kar bi se lahko oprijeli. Prazni zidovi. Ob pogledu na njih ne občutite ničesar.«

Precizno, ne? A ne drži povsem. Mene sta tam nekoč vendarle ganila glejevska mladeniča v ženskih narodnih nošah, ki sta zelo lepo pristajala temu zidu. In še bolj tisti tuji državnik, ki mu je Pahorjeva eskorta potisnila v roke venec, s katerim je zataval proti zidu, se v dvomu obrnil in krenil nazaj k drevesu, ki se mu je zdelo edino, ki bi se mu želel pokloniti.