Ni skandinavskega filma, ki se dogaja na podeželju, da ne bi v nekem trenutku videli majhne lokalne knjižnice, v kateri je tudi kotiček za branje in ročka kave, ki jo večinoma vodi starejša gospa ali gospod. Ta bi lahko sumljivemu tujcu, ki sprašuje o vaških prebivalcih, povedal veliko več kot bližnja natakarica, a previdno »nič ne ve«. Knjižnica je tako majhen simbol razuma znotraj nerazvitega okolja, je točka vednosti, ki jo vsebujejo knjige in njihovi čuvaji, knjižničarji, je majhen sanktuarij čudakov, ki še niso prodali duše internetu.
Knjižnica je javni prostor, namenjen javnosti. Bralci in bralke so, in to je dobra novica, večinsko zaposleni. Večina zaposlenih dela od jutra do popoldneva, enako velja za šolarje. Upam, da sem vsaj do tu še v mejah splošnega konsenza. Kako je torej mogoče, da so manjše ljubljanske knjižnice, kjer dela le en zaposleni, odprte le od 10. do 15. ure, v soboto pa zaprte?
To je spet ena takšna tipična butalska zgodba, ki nam jo skušajo odgovorni v knjižnicah predstaviti kot stvaren problem. Zaposleni namreč ne želijo delati popoldne. Tri od osmih ur pa je knjižnica zaprta, ker potrebujejo mir pred kolonami obiskovalcev, da lahko opravijo administrativna dela in vrnejo knjige na police?! Ne pozabimo, gre za najmanjši format knjižnic, soba ali dve.
Najprej: strinjam se, svet ni lepo urejen, ljudje delamo čez ves dan, mnogi tudi pozno zvečer ali vso noč. Pravica do zgolj dopoldanskega dela (žal!) ne sodi med ustavne pravice. Knjižnica pa, ki je odprta samo čez poldan in niti eno soboto, ne izpolnjuje temeljnega pogoja svoje ustanovitve, to je dostopnosti za uporabnike. Ker bo obisk logično pičel, lahko takšna knjižnica dejansko postane zgolj strošek. Kmalu lahko kakšen pametnjakovič na MOL ugotovi, da štiri izposoje na dan pač ne odtehtajo stroška, in začnejo te knjižnice ukinjati. Si tega v resnici vsi skupaj želijo, knjižničarji in MOL, saj se že glasno govori o novi združeni knjižnici? Seveda na račun slabše dostopnosti za bralce, ki bodo morali do nje čez pol mesta? In torej v samem jedru ne bo več izpolnjevala pogoja dostopnosti, ki je temelj javnih storitev?
Argumenti, ki jih navajajo v knjižnicah, denimo ta, da študenti (bibliotekarstva, slovenistike, primerjalne književnosti) niso zmožni nekaj ur na dan zapolniti vrzeli, so sprenevedavi, pa tudi nedostojni: izdajati knjige v minimalni knjižnici ob sedanji računalniški usposobljenosti študentov pač ni huda znanost. Bolj bo držalo, da knjižničarski fevd pozablja, komu služi. Da bi še kar igral vlogo Kerberja na pragu modrosti, namesto ljudem namenjene prijazne javne službe.
