Ljudska republika Kitajska bo spomenik, posvečen matematiku in astronomu Hallersteinu, ki bo stal na Grudnovem nabrežju, Ljubljani podarila naslednje leto. Ob tej priložnosti je v sodelovanju Arhiva Republike Slovenije, Župnije Ljubljana – sv. Jakob in Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) SAZU nastala razstava o zgodovini jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki prikazuje, iz kakšnega »humusa je zrasel ta veliki znanstvenik«. Avguštin Ferdinand Hallerstein, doma iz Mengša, je bil dijak in profesor jezuitskega kolegija pri sv. Jakobu v Ljubljani. V jezuitski red je vstopil na Dunaju in na Kitajsko odšel kot misijonar, kjer je v Pekingu pristal na cesarskem dvoru. Tam je delal v astronomskem uradu in postal celo vodja cesarskega astronomskega oddelka. Priznan astronom, znanstvenik, matematik, kartograf, misijonar in diplomat iz 18. stoletja je izdelal zvezdni opazovalnik, ki je bil izjemen znanstveni dosežek. Njegova naprava še danes stoji na ploščadi starega astronomskega observatorija v Pekingu.
Vpliv na izobraževalnem in duhovnem področju
Hallerstein ni edini znanstvenik, povezan z ljubljanskim jezuitskim kolegijem, ki je pod grajskim gričem deloval 176 let. Iz njega so namreč izšli številni pomembni slovenski znanstveniki, humanisti in kulturniki. Zato so na razstavi v parku pred Gruberjevo palačo poleg vidnejših jezuitskih profesorjev, ki so imeli zasluge za razcvet znanosti, izpostavljeni tudi nekateri znani dijaki. V ljubljanskem jezuitskem kolegiju so se med drugim šolali polihistor Janez Vajkard Valvasor, pravnik in zgodovinar Janez Gregor Dolničar, zdravnik Marko Gerbec, avtor slovnice slovenskega jezika Marko Pohlin, matematik Jurij Vega, dramatik in zgodovinar Anton Tomaž Linhart ter pesnik, jezikoslovec in časnikar Valentin Vodnik. Med profesorji ljubljanskega jezuitskega kolegija pa je predvsem kot načrtovalec in graditelj Gruberjevega kanala ter palače znan inženir, matematik, hidrotehnik in arhitekt Gabrijel Gruber. Na jezuitskem kolegiju je na katedri za mehaniko učil risanje, geometrijo, hidravliko in inženirske predmete.
Jezuiti v Ljubljani
Osrednje poslanstvo jezuitov, ki so v Ljubljano prišli januarja 1597 in v istem letu tukaj ustanovili kolegij, je bilo šolstvo. Enako je veljalo za preostale jezuitske kolegije v tedanji Evropi, ki so bili duhovna, kulturna in verska središča. Osrednja točka kolegija, ki so ga gradili v letih 1598 in 1616, je bila cerkev sv. Jakoba. Jezuitsko gimnazijo so začeli graditi leta 1625 in jo končali leta 1658. Jezuitski kolegij v Ljubljani je prenehal delovati ob ukinitvi reda leta 1773, od kompleksa, ki ga je leta 1774 zajel požar, pa sta ostala le cerkev sv. Jakoba in gimnazijsko poslopje.
Na razstavi, ki so jo pripravili dr. Monika Deželak Trojan, Dragica Motik, dr. Andrej Nared, Ivo Branimir Piry in p. dr. Silvo Šinkovec, je poleg jezuitske pedagogike prikazan tudi vsakdan kolegija. Letopis ljubljanskega kolegija in ohranjeni dnevniki pričajo, da je bilo delovanje jezuitov zelo široko. Razvijali so šolstvo in znanost, pisali knjige, gojili glasbo in spodbujali gledališče in umetnost. Na razstavi je posebej predstavljeno tudi delovanje jezuitskega gledališča, ki je bilo pomemben del izobraževalne in pastoralne dejavnosti.
Poleg tega je na razstavi poudarjen pomen ljubljanskega jezuitskega kolegija za začetek visokošolskega študija pri nas. »Jezuiti so gimnazijski pouk začeli takoj po prihodu, v šolskem letu 1597/98 so odprli dva najnižja razreda. Prvi visokošolski predmet so uvedli že leta 1619, ko so začeli predavati moralno teologijo,« je od odprtju razstave povedala dr. Monika Deželak Trojan iz ZRC SAZU. Jezuiti so v Ljubljani leta 1704 »uvedli filozofske študije in odprli stolico za cerkveno pravo, leto pozneje pa še stolici za matematiko in fiziko. Leta 1768 so ustanovili še stolico za mehaniko. Tako je Ljubljana že zgodaj dobila višješolski študij, ki se je v veliki meri ujemal z vsebino študija na filozofskih in deloma tudi teoloških fakultetah drugih jezuitskih univerz,« je še ob razstavi zapisal eden od avtorjev dr. Andrej Nared iz Arhiva RS. Vendar ker ljubljansko visokošolsko izobraževanje ni imelo statusa univerzitetnega študija, niso mogli podeljevati akademskih nazivov, a ne glede na to, je to pomembno obogatilo takratno študijskih ponudbo in olajšalo dostop do znanja v tukajšnjem okolju.
