Mlada pisateljica Ana Kaluder je svoje prvo knjižno delo, ki nosi naslov Skrivnostno morje, prvič predstavila lani, ko je bila še dijakinja Šolskega centra Celje, Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko, kjer je junija z odliko opravila poklicno maturo. Zdaj je že študentka in se, kot je povedala v bukvarni Zmajeva luknja, kjer so jo gostili, trenutno posveča predvsem študiju. V prvem fantazijskem romanu skuša preseči strahove pred drugačnostjo. Kot je povedala mlada pisateljica, je že kot mlado dekle zelo rada brala, še pred tem ji je knjige brala njena mama, prav vse pa so burile njeno domišljijo. Tudi v šoli so kmalu opazili, da ji izvrstno leži pisanje spisov, v srednji šoli pa je sodelovala tudi na državnih literarnih natečajih, na katerih je bila večkrat nagrajena. Prav tako je bila uspešna na natečaju Evropa v šoli, kjer je bila nagrajena vsa štiri srednješolska leta. Kot je v spremni besedi zapisal Bojan Ekselenski, v slovenščini nimamo ravno veliko fantazijskih del z omembe vredno vlogo siren, ki so male morske deklice. »Če sem pošten, takšnega dela sploh ni. In ja, zgodba zagotovo ni v slogu prej omenjene Male morske deklice,« je zapisal Ekselenski. Z izjemo povodnega moža v romanesknem delu z naslovom Poljub Črnega jezera avtorice Annalight Night, ki je psevdonim Teje Gale, še ene srednješolke, ki je izdala roman. »A siren nimamo. Ana pa je logiko življenja siren dobro razdelala. Ustvarila jih je tako, da se v stiku z morsko vodo spremenijo v morske deklice in dečke (sirene in sirenote?), pokažejo se drugače nevidne škrge, noge se spremenijo v rep. Ob stiku s sladko vodo pa ni tega odziva. Iz Homerjeve Odiseje je sposojeno opojno petje, kar ima določeno vlogo v zapletu pripovedi. Skratka, kljukica za literarno oblikovanje siren. Sirene se lahko križajo z ljudmi in to je eno od bistvenih pripovednih sidrišč,« je v spremni besedi povzel bistvo Ekselenski. Sicer pa je osrednji lik fantazijskega romana »deklica« Camile (Cam), ki je stara devet let in začuti prisluhe. Postaja drugačna od sošolcev. Izkaže se, da je križanka med človekom in sireno. Za devet let izgine, ker živi s sirenami. Pravi zaplet se začne, ko se sirene odločijo, da morajo na kopno, zaradi onesnaženja in človekovih posegov v morje. V zgodbi začutimo tudi medvrstniško nasilje in najstniško hrepenenje po ljubezni, z uresničljivo nežnostjo in romantiko. Prav tako v romanu naletimo na motiv prijateljstva, socialne povezanosti in – kar je za sodobni svet pomembno – podjetništva.
Obožuje morje
Kot pravi Ana Kaluder, je do ideje za pisanje romana prišla spontano, v času covida, ko je imela več prostega časa. »Pisati sem začela spontano, dejansko brez neke vizije, ko pa sem imela napisano približno tretjino knjige, sem besedila pokazala profesorici in jo prosila za mnenje. Svetovala mi je, da pisanje nadaljujem, saj ji je bila zgodba všeč. V slabem letu sem nato roman tudi dokončala. A seveda je bilo treba nato material pripraviti še za tisk. Za to, da je knjiga tudi izšla, imajo zasluge tako profesorica in ravnateljica kot tudi knjižničarka in še mnogi drugi na moji srednji šoli. Oni so poskrbeli tudi za naslovnico in našli tiskarno, kjer so knjigo natisnili v približno 100 izvodih,« pojasni mlada avtorica, ki sicer obožuje morje in nasploh poletje. Da jo skrbi za naš planet, ki ga vse bolj onesnažujemo, je zapisala tudi v svojem prvencu.
