Zaradi ugodne lege Ljubljane, ki leži na selitveni poti mnogih ptic, med rekama Ljubljanico in Savo ter obdajajočimi gozdovi in travniki, je v mestu velika pestrost ptic. Evidentiranih je kar 268 različnih vrst, kar je več kot polovica vseh ptičjih vrst, opaženih v Sloveniji. Ptice so torej pomemben del ljubljanskega območja, o čemer ozavešča fotografska razstava oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana z naslovom Peruti nad Ljubljano, ki jo odpirajo danes ob 18. uri v desnem atriju Mestne hiše. Avtorica koncepta razstave, ki bo na ogled do 30. maja, je Tjaša Zagoršek, avtorji fotografij pa so Enej Vrezec, Jakob Majdič in Jurij Ažman Momirski.
Od izginulih ptic
do novoprišlekov
Na razstavi se ljubljanskim pticam posvečajo v treh sklopih. Prvi pod naslovom Izginule gnezdilke Ljubljane predstavlja ptice, ki so nekoč gnezdile v prestolnici, a jih je urbanizacija izgnala. »Zgodovinski podatki kažejo, da je na območju Ljubljane še konec 19. stoletja bival divji petelin. Zadnjega so ustrelili leta 1894, preparat imamo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Tik po vojni je na območju Šišenskega hriba prebival še gozdni jereb, kar danes ni več mogoče, ker je park zelo obljuden, gre pa za vrsto, ki potrebuje mir,« o nekaterih okoliščinah, ki so v Ljubljani privedle do izginjanja določenih vrst ptic, pripoveduje ornitologinja Tjaša Zagoršek z mestnega oddelka za varstvo okolja. Prav tako je zaradi sprememb v kulturni krajini izginilo kar nekaj ptic, med njimi čuk, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja še gnezdil po nekaterih cerkvah in drugih stavbah Ljubljane. A danes takih prizorov ne bomo več videli, saj v urbanem okolju čuk nima več potrebne hrane in miru.
A če so nekatere ptice izginile, so spremembe v mestu in njegovo širjenje privabile nove. Tem, ki so v Ljubljano prišle pred kratkim, se na razstavi posvečajo v sklopu Novodobni prišleki. Eden teh je rumenonogi galeb, ki je bil še do nedavnega poznan le v obmorskih krajih, od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je postal vse pogostejši prebivalec Ljubljane. »Prodnate strehe, kot denimo na Operi, Nebotičniku in drugod, ki spominjajo na prodišča, galebom omogočajo gnezdenje. Prav tako je v mestu zanje ugodno tudi zaradi hrane, saj gre za vrsto, ki je generalist, kar pomeni, da se prehranjuje z vsem,« pojasnjuje strokovnjakinja. Pri tem opozori še na en povedni prizor, in sicer, da je zanimivo iti zjutraj na ljubljansko deponijo, saj tam lahko vidimo cel spekter vrst ptic, ki tu živijo. Ne glede na pozive o problematiki zavržene hrane namreč marsikaj pristane v smeteh, kar ptice s pridom izkoristijo.
Med vrstami, ki na novo osvajajo Ljubljano, je po besedah sogovornice tudi labod grbec. Populacija se je v zadnjih letih na splošno povečala v Sloveniji in s tem tudi v Ljubljani. »Z večanjem populacije širijo svoj življenjski prostor. Ta vrsta je zelo teritorialna, zato iščejo nove habitate.«
Značilne mestne ptice
Med pticami, ki so se urbanizaciji zelo uspešno prilagodile, so domači golobi, ki so potomci skalnatega goloba. »Domači golob je zelo priljudna vrsta, ki se hitro navadi na človeka. Lahko se razmnožuje vse leto in za gnezdenje ne potrebuje veliko prostora ter je generalist. Pojedo, kar najdejo, zaradi česar so dobri čistilci mest,« o pticah, ki jih je človek v urbana okolja vnesel v 17. stoletju, pripoveduje Zagorškova. Imeli so jih za dekoracijo in za hrano, nadaljuje, iz domov pa so se nato razmnožili po mestih in so danes ena od najpogostejših vrst med urbanimi pticami. Značilnim mestnim pticam se na razstavi posvečajo v tretjem sklopu, strokovnjakinja pa ob tem še pove, da je v Ljubljani največ golobov, domačih vrabcev in kosov, zatem pa velikih sinic in »ob koncu gnezditvene sezone je mladičev vseh teh ptičjih parov več kot prebivalcev Ljubljane«.
Pri čemer je zanimiv še podatek, da je golobov, kljub temu da so največja ljubljanska populacija ptic, v zadnjem času vseeno nekoliko manj kot nekoč. Razlog za to je, da so nad njimi prevladale sive vrane, ki so v Ljubljani povečale svoje število. »Tako kot golobi so v mestu prisotne že ves čas, a jih je tam zaradi močnega lovskega pritiska nanje v zadnjih letih vse več. Poleg varnosti je eden od razlogov za njihovo prisotnost v Ljubljani tudi dostop do hrane. Tudi ta vrsta je generalist.« Fascinantno pri vranah, še pove Zagorškova, pa je, da te izjemno inteligentne ptice »znajo šteti do 16. Zapomnijo si človeške obraze, oblačila in tudi, kdo jih je denimo preganjal z dežnikom. Raziskave so pokazale, da je njihova inteligenca na ravni osemletnega otroka.«
Ko ornitologinja pripoveduje o pticah, s katerimi si delimo Ljubljano, še pove, da so te bioindikator okolja, saj se pri njih hitro občutijo spremembe v okolju. »Takoj ko ena vrsta izgine, to pomeni, da se je nekaj spremenilo, kar je lahko opozorilo na določeno dogajanje v naravi.«
