Stripovska kultura je v zadnjih desetih letih doživela velik razcvet. Založbe se množijo, vsako leto pa izide še enkrat toliko stripovskih publikacij kot prejšnje leto. V Ameriki se veliko govori o Marvelu in številu oboževalcev, ki vzdržujejo veliki imperij. Navdušenje nad herojskimi filmi je povzročilo, da je »gikovska« kultura postala mainstream.
»To me ne gane prav dosti, ker mi niso tako pri srcu. Ampak finta je, da se je tudi v avtorskem stripu zgodilo enako, da je prišel bolj v ospredje. V številnih državah so na seznamu najbolj prodajanih del med prvimi desetimi vsaj trije stripi, ki malo izrinjajo literaturo. Klasični književnosti številke padajo, stripu pa zdaj rastejo,« pojasni Izar Lunaček, eno izmed glavnih imen slovenskega stripa. Vedno več je biografskih, izpovednih in dokumentarnih stripov, ki postajajo pravi hit. V Sloveniji so med najbolj prodajanimi stripi za otroke in najstnike. »V lastni trgovini opažam, da je pri otrocih noro povpraševanje. Močno smo povečali produkcijo otroškega stripa, pa jih še vedno zmanjka. K meni vsak dan pride ena mama, ki reče: 'Vse smo že prebrali, Asterixa, Lucky Luka, Ariolao, Graščino. Imate še kaj?'«
Svetla prihodnost v sliki in besedi
Festival se je pred leti imenoval Stripolisfest, kasneje, ko se je ekipa povečevala, pa so ga preimenovali v Tinto. Tradicionalno so namreč stari mojstri stripe vedno risali s peresom ali čopičem, namočenim v črnilo. »Na začetku mi ime ni bilo všeč, a sem se ga navadil. Tukaj imamo bolj veseljaško vzdušje, Tinta pa se sliši igrivo,« pravi Lunaček.
Med študijem je Lunaček risal v zlati dobi, ko so stripe na veliko objavljali v časopisih. »Cel faks sem preživel od tega, ko sem risal za Delo, Sobotno prilogo, Slovenske novice. Ko je leta 2007 udarila kriza, so porezali vse zunanje sodelavce in zdaj praktično ni ne ilustracije ne stripa v časopisih, kar je škoda.«
Danes slovensko striparsko prizorišče dobiva nov zagon in se širi tudi zaradi mlajših generacij. »Imel sem občutek, da teh skoraj ni, kar sem v intervjujih nekajkrat izpostavil. Nato pa mi je kolegica rekla, naj že neham tako govoriti, ker jih je v resnici veliko, in mi jih je naštela vsaj 15. Kar nekaj jih je, a imajo občutek, da so osamljeni.« Zato je festival Tinta dragocen, ker lahko ustvarjalci na krilih domišljije skupaj širijo obzorje stripovske ustvarjalnosti.
Zgodba, avantura, zabava
Od otroka, ki je nekoč stričevo darilo – ogromen paket sladkarij – zamenjal za ogromen paket stripov, nad čimer mama ni bila navdušena, do ustvarjalca enega najbolj priljubljenih stripov za mlajše. Matej de Cecco je letos skupaj z Boštjanom Gorencem izdal 4. del Šnofijeve druščine, zbirko epizodnih stripov iz najstniške revije Pil. Humorne pustolovščine Čopke, Pilka in psa Šnofija so v prvi izdaji imele 1500 naklade. »Delaš tisto, kar bi sam bral. Če se ti zabavaš, se bo še marsikdo,« je prepričan de Cecco. Nekoč je imel delavnico, ob kateri je bila razstava o Šnofiju. Opazil je, kako je posrkala otroke: »Ne bodo prišli do mene in rekli: 'Fantastičen strip, gospod stripar,' ampak bodo izginili za eno uro. Pri vseh telefonih in igricah je to zelo lepa potrditev dobrega dela. Vidiš, da to ni samo neka nebuloza urednikov ali neka tvoja norost, ki jo rišeš in pišeš, ampak dejansko se otroci smejijo.«
Če je bilo pred časom v stripu najpomembnejše mojstrstvo risanja, je danes v ospredju zgodba. »Jaz gledam na to kot na obliko zabave. Kar so danes videoigre, so bili nekoč stripi. Zgodba, avantura, zabava. Včasih starši niso dovolili brati preveč stripov, danes pa so vsi srečni, da vsaj nekaj berejo. Verjetno bo evolucija šla naprej in bodo igre postale, kar je danes strip. Ta pa ne vem, kam bo šel, verjetno v neke jazz vode,« se še pošali de Cecco.
