Pilotska kabina, ki je bila prvotno namenjena pilotskim treningom, je postavljena v zatemnjeni sobi v stavbi na Miklošičevi, kjer lahko simulacijo letenja v pilotski kabini preizkusi vsakdo. »K nam prihajajo ljudje različnih starostnih skupin, ki se razlikujejo po izkušnjah, zmožnosti ohranjanja zbranosti in željah. Nekateri pridejo sami, drugi s prijatelji, družino. Zdi se nam pomembno, da jim pred zagonom simulacije predstavimo možne scenarije, ki jih imajo, in da sami izberejo, kje in v kakšnih vremenskih pogojih bi si želeli leteti,« pojasni direktor poslovnega razvoja podjetja Ato comm, ki upravlja simulator, Viktor Safonov. Obiskovalci lahko izbirajo med letališči skoraj vsega sveta, izberejo lahko tudi, ali bi raje leteli podnevi ali ponoči. »Od dolžine programa, ki ga stranka izbere, je odvisno, koliko se bo naučila. Začetniki najprej spoznajo osnovne instrumente in osvojijo zmožnost vzleta in pristanka. Nekateri na simulacijo pridejo večkrat ali za dlje časa in se preizkusijo v letalskih manevrih, letijo pod mostom, pristajajo na stavbah in podobno. Večinoma so to fantje, ker jih simulacija spominja na video igre,« razloži sogovornik.
Na začetku vsakdo spozna, kateri so najosnovnejši instrumenti za upravljanje letala in kako jih uporabljati. »Pomembno je, da med simulacijo pravilno sedimo, zato so sedeži prilagodljivi. Z nogami mora pilot doseči pedala, tako zgornji del, ki deluje kot zavore v avtu, kot spodnji, s katerimi ohranjamo smer letenja. Sedež mora biti dovolj visok, da z vzravnano glavo vidi celoten 'flight display', ki kaže pozicijo letala,« poudari Safonov. Tako inštruktor kot obiskovalec imata vsak ob svoji strani bočno krmilno palico, ki je eden glavnih instrumentov, saj z njo upravljata smer letala gor, dol, levo in desno. Med sedežema se še drugi instrumenti, najpomembnejša sta ročka za plin in parkirna zavora. Na stropu airbusa so stikala, ki so bolj enostavna za uporabo, saj je ob vsakem zapisan namen uporabe. Med simulacijo leta inštruktor obiskovalca sproti opozarja, kdaj, zakaj in kako naj uporabi določen instrument. Če je letalo nestabilno ali prenizko, se iz naprave zasliši opozorilni glas, ki pilota poziva, naj na primer dvigne letalo. »Letalo na simulaciji lahko strmoglavi, vendar ne eksplodira, samo tresti se začne. Tudi na splošno redko strmoglavi, ker je airbus A-320 dokaj varno letalo,« pove Viktor.
Dodatna vaja za pilote
Po besedah Safonova je za licenco poklicnega pilota treba opraviti teoretični in praktični del. Pri slednjem mora bodoči pilot opraviti okoli 200 ur letenja z majhnimi letali, s čimer postopno pridobiva izkušnje letenja v različnih razmerah. »Samo na tak način kandidati pridobijo potrebne izkušnje, da lahko kasneje opravljajo poklic pilota,« pove sogovornik, pri tem pa poudari, da jim je pri usposabljanju v veliko pomoč simulator letenja, ki se uporablja za dodatni trening. Kljub temu so njihovi obiskovalci predvsem posamezniki, ki ne pridobivajo licence, pač pa se želijo za zabavo preizkusiti v vlogi pilota. »Čeprav so vsi naši zaposleni inštruktorji izkušeni letalci, nimamo licence, da bi lahko poučevali pilote. Niti to ni bil naš namen, vsaj ne do nadaljnjega, ker bi to podvojilo ceno projekta,« še doda.
Ekipa Simulator letenja #1 je prilagodljiva in se trudi omogočiti simulacijo čim večjemu številu ljudi – tudi tistim, ki sicer nikoli ne bi dobili možnosti postati piloti. »Imeli smo že obiskovalce, ki so bili gluhonemi, imeli srčne težave ali na invalidskih vozičkih. V takšnih primerih se seveda potrudimo in prilagodimo izkušnjo zmožnostim osebe,« pove Safonov. Obiske dovoljujejo tudi otrokom v spremstvu staršev, katerim lahko sedijo v naročju. Če so starejši od deset let in dovolj visoki, da dosežejo vsa pedala in gumbe, se lahko tudi sami preizkusijo v vlogi pilota. »Zadaj imamo dovolj sedežev, da lahko v kabino brez težav pride vsa družina. To, da otroci že zgodaj dobijo možnost, da se lahko preizkusijo kot piloti, je tudi ena od prednosti simulacije,« zaključi Viktor Safonov.
