Mini teater sta leta 1999 ustanovila igralec, režiser in lutkar Robert Waltl ter režiser Ivica Buljan. »Ko sva začela, sva imela sanje, vendar nisva natančno vedela, kako jih bova dosegla. Vse pa je potekalo na zelo organski in nepredvidljiv način,« se je v družabnem prostoru gledališča v Križevniški ulici v preteklost zazrl Buljan. Umetnika sta imela vse od začetka pred očmi model eksperimentalnega gledališča La Mama, ki ga je v East Villageu v začetku šestdesetih let ustanovila Ellen Stewart. V newyorških kletnih prostorih je odprla gledališko zatočišče, namenjeno eksperimentiranju z novimi deli in brez pritiskov komercialnega uspeha. Podoben koncept sta v ljubljanskem merilu (z)gradila tudi Waltl in Buljan, ki pripovedujeta, da čeprav je imel Mini teater svoje prve predstave v kletnih prostorih ljubljanskega gradu, se je uvod v njegov nastanek zgodil že štiri leta prej.
Ko je bil Waltl še zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je imel idejo o uprizoritvi v predoru pod ljubljanskim gradom. »Naslovil sem vodstvo gledališča in v podzemnem prostoru smo ustvarili predstavo Ime na koncu jezika, ki jo je režiral Ivica, Mitja Vrhovnik Smrekar je napisal glasbo, igrali pa smo Olga Kacjan, Nenad Tokalić - Nešo, Gorazd Logar in jaz. To je bila napoved Mini teatra in predstava nas je odpeljala na številne festivale, tudi najbolj radikalne.«
Konec devetdesetih let je Robert Waltl nato zapustil repertoarno gledališče in stopil med svobodnjake. Na svobodi je tedaj že nekaj časa ustvarjal Ivica Buljan, ki pa je ravno ob nastajanju Mini teatra postal tudi direktor drame HNK v Splitu. »Gledališče sva ustanovila dobesedno na cesti, brez kakršne koli opreme,« se prvih korakov Mini teatra še spominja Robert Waltl. Ker nista imela gledališkega prostora, sta zasnovala festival Mini lutke, ki je gostoval po različnih ljubljanskih prostorih. Drugi projekt pa je bil Mini poletje, poletni festival za otroke na vrtovih nekaj lokalov po mestu, ki so jih takrat odpirali, saj konec devetdesetih let središče Ljubljane še ni bilo posejano z bari. Predstave, koncerte in delavnice so imeli pri Konjskem repu, pred Modno hišo, v Knafljevem prehodu, pred Škucem in drugod. Eno od prizorišč pa je bil tudi kletni prostor na ljubljanskem gradu, kjer je nato naslednjih 17 let deloval Mini teater.
Reflektorji iz mariborskega gledališča
Zapuščeni prostor v kleti ljubljanskega gradu, ki je bil pred 25 leti prav tako nekoliko pozabljen, saj v njem razen poročnih dvoran in kavarne ni bilo drugega programa, sta Waltl in Buljan s svojim denarjem preuredila v gledališko dvorano, opremo pa sta dobila tudi prek gest solidarnosti in donacij. Nekaj zaves so jim podarili v Slovenskem mladinskem gledališču, drugo blago za zavese sta dobila v Mariborski tekstilni tovarni, v mariborski Drami pa so jim odstopili nekaj starih reflektorjev, ki danes štejejo že 50, 60 let in so še vedno del Mini teatra v Križevniški ulici.
Prva premiera Mini teatra za otroško občinstvo se je zgodila 18. novembra 1999 s predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, kar je bil Waltlov solo. Letos ga kot režiser predaja mlajšemu kolegu Tadeju Pišku, nova predstava pa bo premiero doživela jeseni, prav na rojstni dan gledališča.
Kot pripovedujeta Waltl in Buljan, so na otroške predstave na ljubljanski grad množično hodili. Zgodilo se je tudi, da če so recimo v nedeljo imeli napovedani dve predstavi, sta bili obe razprodani, na zadnjo pa je prišlo celo toliko preveč ljudi, da so jim rekli, naj počakajo, in so po drugi predstavi odigrali še dodatno, nenapovedano predstavo.
To so bili bolj odprti časi, ko se je zdelo marsikaj mogoče in bolj perspektivno, se še devetdesetih let spominjata sogovornika. V tem drugačnem družbenem času in slovenski gledališki krajini pa sta se Waltl in Buljan lotila tudi postdramskega programa Mini teatra, ki je z uprizoritvami v Cankarjevem domu, Gleju, v Slovenskem mladinskem gledališču in Mali Drami nagovarjal odraslo občinstvo. Prva predstava v tem programu je bila Noč čisto na robu gozdov Bernarda Marieja Koltèsa, kjer je Waltl prav tako imel solo, režiral pa je Buljan. »Avtorji, ki smo jih takrat prikazovali, kot denimo Koltès, Heiner Müller, Robert Walser, Marina Cvetajeva, Pier Paolo Pasolini in Elfriede Jelinek, tedaj niso bili na repertoarju drugih slovenskih gledališč,« pravi Buljan.
Z ljubljanskega gradu
v Križevniško ulico
Ko se je moral Mini teater izseliti iz občinskih prostorov na ljubljanskem gradu, so jim v zameno ponudili propadajočo hišo v Križevniški ulici. Ustanovitelja gledališča sta hišo v lasti Mestne občine Ljubljana z lastnimi sredstvi in ob pomoči donacije Norveškega finančnega mehanizma popolnoma prenovila. Zrušila sta jo do tal in dogradila dve nadstropji, nato pa sta za foaje gledališča najela še pritličje v sosednji hiši, stavbi združila in čez čas s pomočjo kredita in lastnimi prihranki celotno sosednjo hišo tudi odkupila, v njej pa urejata dodatne prostore za vaje, za manjše predstave in Judovski kulturni center. Stavbo Mini teatra, ki sta jo zgradila, pa še naprej najemata od Mestne občine Ljubljana.
Na Križevniški 1 in 3 sta pod eno streho spravila ves program Mini teatra, tako za otroško kot odraslo občinstvo, poleg tega sta prav tam razvila svojo fascinacijo nad modelom teatra La Mama. Ustvarila sta tako imenovano razširjeno gledališče, saj poleg predstav v njem organizirajo tudi koncerte, literarne večere, filmske projekcije in druge umetniške akcije. V foajeju, v pravi dnevni sobi gledališča, ki spominja na salon iz Bergamovega filma Fanny in Alexander, pa potekajo številna druženja, debate, skupna kuhanja in kosila ekip ustvarjalcev ter sosedska srečevanja. Zraven Mini teatra delujeta še Judovski kulturni center in muzej, ki ga tako kot gledališče vodi Robert Waltl, vsako leto pa na obeh lokacijah, v gledališču in centru, med drugim poteka tudi filmski festival Hiša strpnosti.
Gledališče v sosedstvu
S svojo vizijo, delovanjem in investicijami pa Robert Waltl in Ivica Buljan sooblikujeta tudi širši prostor gledališča, tako v fizičnem kot družbenem smislu. Že pred leti je na Waltlovo pobudo nastala kulturna četrt Križevniška, ki združuje različne ustvarjalne prostore v sosedstvu, ulico so že pred časom opremili z literarnimi klopmi in zelenjem, na njej pa prirejajo prav tako posamezne dogodke ter ves čas gradijo sosedstvo. Letos so že trinajstič zapored organizirali dogodek Dan križevniškega soseda, v spominu vseh ostaja dogodek Veliko gradbišče Tomaža Šalamuna iz leta 2011, ko so ob 70. obletnici pesnikovega rojstva vso sosesko preplavile njegove pesmi, ki so jih interpretirali igralci. »Križevniška ulica je zame zanimiva predvsem, ker na njej živi še veliko lokalnega prebivalstva in 'imamo' veliko otrok. Imamo tudi sosede, ki prej niso hodili v gledališče, zdaj pa so naši redni obiskovalci,« še o enem od družbenih odtisov Mini teatra pove Waltl.
