Denar se je namnožil preko vseh materialnih podlag, na katerih naj bi temeljil, in tisti, ki ga imajo bistveno več, kot ga potrebujejo, ga morajo čim prej spremeniti v nekaj konkretnega. In kaj je primernejšega za to kot luksuzna stanovanja v mirnem mestu med Alpami in Mediteranom.
Tako smo na neki način postali druga Švica vsaj po tem, da bogatim pomagamo varno shraniti njihov denar v nepremičninah, ki smo jim namenili center svoje prestolnice. Če nam že z bankami ni uspelo in bo zdaj svojo stolpnico v centru menda prodala tudi tista, ki je našo pot v drugo Švico začela tako, da je izigrala in odgnala svoje varčevalce iz drugih republik bivše države.
Od lastnikov naložbenih stanovanj najbrž težko pričakujemo, da bodo oživili tisti del centra, ki smo ga ubili s tem, da smo si Trst in Celovec pripeljali v nakupovalne centre na robu mesta. Ker se turisti, ki jim vse bolj prepuščamo središče prestolnice, gnetejo le v starem delu, ki se konča že pred Ajdovščino, je Metalka, v kateri smo nekoč kupovali vse, od žebljev do oblek, že dolgo prazna. Še huje je pod njo. Kdor se spusti v tamkajšnji podhod, je vesel, da Ljubljana nima podzemne železnice, saj ne zna ohraniti pri življenju niti podhoda v svojem najožjem centru. Malih kinov, ki naj bi jih tja naselili, po neuradni, a precej zanesljivi informaciji še lep čas ne bo, Komuna, ki so jo nekaj časa »prenavljali za nas«, je že sumljivo dolgo prazna in če bo šel trend v tej smeri, bo tudi Drama ostala na Litostrojski.
Seveda je tudi nekaj izjem. V Kazino se je vselila glasbena šola, še zmeraj je živ in prijetno obljuden Kinodvor, tudi Knjižnica Otona Župančiča ni od muh in še kakšen kulturni napredek se je zgodil v centru, odkar smo suverena država. Nisem pa prepričan, da bodo velike stanovanjske kvadrature dveh Schellenburgov in enega Šumija opazno povečale število otrok v bližnjih osnovnih šolah. Teh bo še naprej zmeraj več na Vrhniki in v drugih okoliških krajih, iz katerih se vsak delovni dan vijejo kolone avtomobilov v Ljubljano in iz nje. In tudi ljubljanska soseska Novo Brdo je otrokom prijazna. Ko sem videl, kako brezskrbno se tam podijo med bloki, sem ugotovil, da se moram pač sprijazniti s tem, da center prestolnice ni namenjen življenju, ampak investicijam in turizmu. Zato iz njega normalen človek beži, kar je tudi razlog, da je v njem namesto trgovin z vsakdanjimi dobrinami vse več potovalnih in nepremičninskih agencij.
Ampak zakaj za božjo voljo so potem zgradili tisti ogromni olimpijski bazen ravno v centru?
