V Gorenjski muzej vabijo z razstavo, posvečeno dediščini prve slovenske pesnice, pisateljice, pravljičarke in skladateljice Josipine Urbančič, ki je ustvarjala pod psevdonimom Turnograjska. Njen dom je bil namreč grad Turn pri Preddvoru, kjer se je rodila leta 1833, se izobraževala in ustvarila večino svojih del.
Po besedah avtorice razstave mag. Marjane Žibert je Josipina ustvarjala v dobi, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega so bili do takrat ustvarjalci samo moški, zato so njena dela še toliko pomembnejša, saj je bil njen preboj na slovensko literarno sceno zelo težak.
Ker v Preddvoru še ni bilo šole, je Josipina znanje pridobivala na svojem domu, kjer sta jo učila kaplana Janez Kastelic in Lovro Pintar. Oba sta v veliki meri vplivala na njen odnos do slovenskega jezika in s tem tudi na njeno pisno ustvarjanje v slovenščini, Pintar pa je nekega dne na poučevanje s seboj pripeljal tudi svojega prijatelja – mladega študenta prava Lovra Tomana. Med njim in Josipino se je razvila ljubezen, triletnemu dopisovanju pa so sledili zaroka, poroka in selitev v Gradec, kjer je Lovro dobil službo.
Več kot tisoč pisem, dolgih do 35 strani
Josipina se je v svoji rani mladosti zavzeto učila latinščine, italijanščine, grščine in nekaterih slovanskih jezikov, stavila je tudi na matematiko, zgodovino, zemljepis in verouk, naučila pa se je tudi igranja na klavir in komponiranja. Kot je v spremni besedi ob odprtju razstave v Prešernovi hiši poudarila Marjana Žibert, je bila, kljub temu da ji je bila pot do uradne izobrazbe zaprta, za žensko tistega časa nadpovprečno izobražena.
Napisala je 38 povestic, ohranjene so tudi tri njene pesmi: Zmiraj krasna je narava, Noč na grobu in Smereka. V njenih delih so imele zelo pomembno vlogo tudi ženske, ki so odhajale s svojimi možmi v vojsko in se borile za svobodo svojega naroda, Josipina pa je napisala tudi posvetilo Francetu Prešernu, ki ga je občudovala. Bila je tudi skladateljica: komponirala je klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenske tekste.
Ko se je Josipina leta 1850 zaročila s Tomanom, je bil ta že priznan pesnik, govornik, politik in študent prava v Gradcu. Zaročenca sta tri leta ostala v stiku prek več kot tisoč poslanih pisem, ki obsegajo od 20 do 35 strani. V njih sta si vsakodnevno izpovedovala ljubezen, pisma pa so dragocena zapuščina tudi zaradi opisovanja kulturnih dogodkov, odnosov med sorodniki, srečevanja s takratnimi uglednimi možmi, načinom prehranjevanja in oblačenja ter zavzemanja zaljubljencev za večjo vlogo slovenskega jezika.
Josipinina ljubezenska pravljica se žal ni srečno končala. Le nekaj mesecev po tistem, ko se je leta 1853 poročila in se je zaradi moževe službe preselila v Gradec, je namreč zaradi posledic rojstva mrtvega otroka in ošpic umrla. Stara je bila zgolj dobrih 20 let. Pokopana je v Gradcu na pokopališču svetega Lenarta, njeno dediščino pa v Gorenjskem muzeju širši javnosti predstavljajo z željo, da bi nas njene vrednote še naprej navdihovale.
