V zadnjih letih so kralji in kraljice preobleke v Ljubljani povzročili pravi razcvet te specifične oblike izražanja, ko se za nastop na odru moški obleče v žensko, ženska v moškega, ženska v žensko in moški v moškega. »Drag queens and kings«, kot poznamo fenomen v angleščini, se pri nas pogosto omenja tudi samo kot »drag«, akterke in akterje pa kot »dragice«.
Pri tem žanru so ločnice med ženstvenostjo in moškostjo po želji zabrisane, poudarjene, karikirane, kričeče, osenčene, zableščičene. Zmedeni bralec, ki o tem ne ve veliko, bi morda novinarko z očitkom vprašal, kako se lahko ženska oblači v žensko. Morda bo bolj informativna izkušnja, če podrobnejši odgovor v Galeriji Kresija poišče sam. Razstava Kraljice preobleke bo na ogled do 11. julija, spremlja jo bogat diskurzivni program. Med drugim tudi »živa knjižnica s kraljicami preoblek«. Tam se obiskovalci lahko usedejo s kraljicami in kralji za 30 minut in jih v duhu sproščenosti in odprtosti vprašajo kar koli. Simon Chang, ki njihova življenja spremlja od leta 2021, je o razstavi povedal: »Fotografije so zame kot mostovi. Neizmerno lepo mi je videti popolne tujce, ki prihajajo z iskreno radovednostjo. Takšne priložnosti, kot so ti pogovori, potrebujemo, da se lahko bolje spoznamo, tudi če smo si popolnoma različni. Izkušnja iz oči v oči je drugačna, kot če bi o tem brali v novicah.«
Chang od nekdaj dokumentira zgodbe tistih na družbenem robu, ki jih večkrat spremljajo predsodki. Z roba je razgled nenavadno lep, če je izrazito ustvarjalen, drzen, ekstravaganten. Razglednica iz pekla, bi rekli tisti, ki se nočejo odpreti, prisluhniti in razumeti.
Ker je osvobajajoče
Babsi Adler, prva dama novega vala ljubljanske drag scene, je na pogovoru ob razstavi o tem načinu življenja odgovorila: »Ko enkrat tako reprezentiraš samega sebe, je to zelo osvobajajoče. Negativne plati pa so vedno odvisne od odzivov drugih, nikoli od mene. Zelo negativna plat so tudi visoke pete. Te za drag niso nujne, ampak je pa res nadgradnja, če si v petah in korzetu. Saj tudi ženstvenost sama po sebi ni vedno udobna.«
Od bornih začetkov do galerijskih prostorov – ljubljanska drag scena je zagnala lastno renesanso in se razvija še danes, pojasni Babsi: »Bistveno drugačni so že odzivi znotraj skupnosti. Ko sem začela, pred skoraj osmimi leti, so me v Tifli (klub Tiffany na Metelkovi) dali na en kvadratni meter prostora na odru, kjer sem nastopala. Takrat smo bile dragice nekako potisnjene na stran, medtem ko se je danes to zelo razširilo po Sloveniji, predvsem v Ljubljani. Tudi v splošni javnosti je veliko boljši odziv. Če je kdo presenečen, ko te vidi, ni nujno zlonameren.«
Poljubčki v čikih
Trafika Čik Kunt je ženska, ki se oblači v žensko. »Ne delam, kar je za ženske tipično, torej moškega draga, ampak bolj ta izrazito ženski drag. S ponosom rečem, da je na slovenski sceni ta skupnost odprta za kakršne koli oblike nastopanja. Drag je trenutno pri nas lahko kar koli.« Raziskovanje vsega možnega, kar ponuja ženstvenost, ji je veliko bolj zabavno, kot če bi se oblačila v moškega. »Lik Trafike je dosti vezan na mojo izkušnjo kot ženske, saj sem, podobno kot druge, doživela marsikaj. Trafiko dostikrat naredim kot erotičen objekt, a je razlika v tem, da imam nadzor nad njim jaz.« Pojasnila je tudi, od kod njeno ime: »Še vedno pokadim preveč čikov. Ko sva z bivšo nekoč šli mimo kioska, se je v trenutku pojavila ideja o 'Trafiki'. Ko sem v Tiffanyju ali v klubu K4, vedno prinesem posprejano rdečo škatlo za pico, okrašeno s perjem in krznom, in prodajam cigarete po en evro. Včasih vanje napišem tudi sporočilca ali poljube.«
Ljubezenski tepih
Dorijan Mavrični je v civilu trans moški, ki dela moški drag. To pomeni, da se igra z moškimi potezami in značilnostmi. Svoj lik opiše kot strička z Balkana. »Nisem pa striktno vezan na moškost, tudi Dorijan je kdaj obul pete, se dal v obleko. Eden mojih ljubših likov je bil, ko sem bil v lepi modri obleki, spredaj pa sem zataknil ogromno lasuljo kot ljubezenski tepih.« O ljudeh, ki nočejo razumeti draga, pravi: »Imaš starše, ki mislijo, da hočemo ugrabiti njihove otroke. Nočemo vaših otrok. Še svojih nočemo. Spomnim se, ko mi je babi razlagala, da ko je bila še najstnica, so pri njih v vasi uprizarjali predstave. Razlagala je, kako je igrala eno princesko in je tam imela enega princa, ki sta si pela pesmice. 'Ja kdo je bil pa princ?' sem jo vprašal. In je rekla: 'Aja, to je bila pa Mlinarjeva Anka, oblečena v fanta.«
Med tistimi, ki so postavljali vprašanja, je bila Petra Pogorevc, gledališka dramaturginja. »Ljudje nočejo razumeti, da poleg biološkega obstaja družbeni spol. Da se lahko doživljaš drugače, kot te doživljajo drugi. Seveda veš, da ta scena obstaja, a moraš priti v stik na štiri oči, da si to res lahko predstavljaš. Danes sem veliko odnesla.« Pisateljica in umetnostna zgodovinarka Semira Osmanagić je bila nad pogovori navdušena: »Rada odkrivam nove stvari, morda imam tudi posebno nagnjenje do bleščečega sveta. O tem bi rada izvedela še več. Ta razstava je zame kot začetek neke poti.«
Naslednji takšen pogovor z različno skupino kraljev in kraljic preobleke bo v Galeriji Kresija že ta četrtek ob 17.30 uri. Vstop je prost ob predhodni najavi.
