Iz preteklosti Ljubljane je s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ohranjena arhivska fotografija – na njej na zelenici fužinskega gradu plapola obešeno perilo. Tako kot na ljubljanskem gradu, kjer so bila socialna in delavska stanovanja, so bila v drugi polovici 20. stoletja stanovanja tudi na fužinskem gradu. Renesančni kompleks ob Ljubljanici je leta 1938 kupila papirnica Vevče in ga po letu 1943, ko je precej opustošen dvorec zapustila okupatorska italijanska vojska, preuredila v stanovanja za svoje zaposlene. Pri čemer je bila del gradu od 19. stoletja tudi še danes delujoča hidroelektrarna, ki je nastala za potrebe papirnice.
Dolgoletni oskrbnik elektrarne je bil Silvester Morela, ki se je kot strojnik vodnih turbin in stikalec elektro naprav v papirnici Vevče zaposlil leta 1963. V fužinski grad je tako službeno redno zahajal in vsakodnevno sobival s tamkajšnjimi stanovalci. Življenja na fužinskem gradu pa se Morela dobro spominja prav iz časa, ki ga prikazuje omenjena arhivska fotografija, kot tudi še iz desetletij kasneje. Na današnjem dvorišču Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki domuje v fužinskem gradu, nekdanji zaposleni papirnice Vevče tako pokaže, kje so pri enem od stanovanj, ki mu je pripadal dekorativni stolpič s teraso, radi igrali tarok. Ena od prebivalk gradu pa je, če sta bila Morela in njegova žena v isti izmeni, čuvala njunega otroka, se sogovornik še spominja preteklosti fužinskega gradu.
»Zaposleni v elektrarni smo bili kot velika družina. Blizu smo živeli in si med seboj pomagali. Če je kdo potreboval, smo šli v grajsko stanovanje recimo pomagati kaj nositi. Na fužinskem gradu je bilo okoli dvajset stanovanj, moški so bili zaposleni večinoma v papirnici Vevče, ženske pa v tovarnah Totra in Žima, le dve ali tri so bile gospodinje,« o nekdanji stanovanjski soseski pripoveduje sogovornik. Sam se je z družino potegoval za eno od stanovanj na fužinskem gradu, a ga je na razpisu dobil starejši strojnik iz papirnice Vevče, Moreli z družino pa je pripadlo stanovanje v bližnji vasi Fužine. Ta po njegovih besedah sredi šestdesetih let še ni bila pretirano pozidana, je pa imela papirnica Vevče v vasi tri stanovanjske hiše, v katerih so živeli delavci, še o socialistični skrbi za zaposlene pripoveduje sogovornik.
Od kina do hišnega frizerja
Ko se Morela v mislih sprehodi po nekdanji stanovanjski skupnosti fužinskega gradu, njegove stanovalce našteva po priimkih. Ob tem izpostavi hišnika in kinooperaterja, ki je živel na vrhu in delal nekje v mestu, enkrat ali dvakrat na mesec pa je v kulturnem domu v vasi Hrušica za lokalno skupnost predvajal filme. »Sosedi smo šli v kino,« se spominja Morela in pri tem misli tako na stanovalce fužinskega gradu kot vasi Fužine. Poleg tega so imeli na fužinskem gradu tudi hišno frizerko.
Kot še pripoveduje Morela, se na grajskem dvorišču niso veliko družili, tudi ne prirejali kakšnih piknikov, temveč so se sosedje družili na bližnjih vrtovih. »Vsi z gradu so imeli svojo njivo, ki so jo obdelovali in bili tako samooskrbni.« Ko sogovornik še pripoveduje o družabnem življenju v sosedstvu, pravi, da je sredi šestdesetih let to ob vikendih zamrlo. »Grajski stanovalci so prihajali z različnih koncev Slovenije, iz Dolenjske, Štajerske, in so se ob koncu tedna začeli vračati domov, tako da je bil ob vikendih grad prazen. Prva leta niso pogosto hodili domov, ker ni bilo toliko možnosti prevozov.« Se je pa zato skoraj po pravilu v družabno srečanje, s popito kavo z grajskimi sosedi, razvila nuja po telefonskem klicu. »Ker smo imeli v elektrarni v tem koncu edini telefon, so ga uporabljali tudi sosedje, in ko so prišli opravit klic, smo še poklepetali,« se tudi spominja Morela.
Ko se razgleduje po prostorskem ustroju fužinskega gradu, omeni, da je bil v parku nekoč celo manjši bazen. Za grajska stanovanja pa pravi, da so bila »vsa precej solidna, z zidanim štedilnikom in pečico, nad katero je bil bakreni kotliček za vodo. V kopalnici je bila peč na drva za bojler. V pritličju je bila skupna pralnica, vodo pa so stanovalci črpali iz vodnjaka.« Doda še, da je vsako stanovanje imelo tudi drvarnico in klet za ozimnico. »Elektriko je grad dobil nekje v sedemdesetih letih, takrat ko so ga priklopili tudi na mestni vodovod.« V desetletju, ki je sledilo, pa so se grajski stanovalci počasi izseljevali, velik del v Nove Jarše, nekaj v Nove Fužine.
Zadnji stanovalec se je iz graščine izselil konec 80. let oziroma v začetku 90. let. Grad, ki so ga leta 1984 razglasili za državni spomenik, je leta 1990 v upravljanje dobil Arhitekturni muzej. Danes v njem deluje Muzej za arhitekturo in oblikovanje, kjer je še do 27. oktobra na ogled razstava Grad, koncepti, predmeti, prostori, ki med drugim osvetljuje tudi čas, ko so bila v fužinskem gradu stanovanja za delavske družine.
