Namesto v telovadnici smo se z Jožico Markovič sestali ob jutranji kavi. Tako kot se za upokojence spodobi, saj so sogovornico že zgodaj popoldne čakale obveznosti v telovadnici. Že ob 14. uri je pomagala pri vodenju otroške telovadbe v okviru šolske interesne dejavnosti na šentviški osnovni šoli, ob 16.30 pa jo je čakalo vodenje rekreacije za ženske v okviru društva. Sogovornica, ki z energijo in vitalnostjo odlično skriva svoja leta, je priznala, da sta bila šport in rekreacija vedno del njenega življenja. »Otroštvo sem preživela v Novem mestu in če sem le smela, sem bila zunaj, najraje na vrtu. Ata je vedno rekel, da imam 'mevlje v riti',« se je nasmejala in dodala, da jo je ob vstopu v osnovno šolo telovadnica povsem prevzela. »Pri Telovadnem društvu Partizan sem se vključila v njihovo vadbo, ki je bila praktično v vseh društvih po takratni Republiki Sloveniji enaka. Spomnim se, da smo v šolski telovadnici v poligon vključili tudi oder za šolske prireditve. V Novem mestu sta društvo takrat vodila Milan Smerdu in žena, ki je sodelovala tudi pri kar nekaj scenarijih prireditev, ki so se 25. maja na dan mladosti vsako leto odvijale na beograjskem stadionu,« se je spomnila in pripomnila, da sama ni sodelovala, je pa slovesnost vedno spremljala na televiziji.
Želela bi več podpore staršev
Po končani osnovni šoli je Jožica Markovič šolanje nadaljevala v Ljubljani. V času šolanja je živela v internatu, ob katerem so bila tudi športna igrišča. »V prostem času smo igrali košarko in rokomet ter uživali v športu. Vendar sem se že zelo zgodaj, v dvajsetem letu, poročila in postala mati, tako da nikoli nisem imela želje po vrhunskem športu, ampak le po zmerni športni in gibalni dejavnosti,« je pripovedovala sogovornica in dodala, da sta oba otroka morda tudi zato zrasla v zdravem športnem duhu. »Sin Aleš je treniral rokomet, a je v srednji šoli treniranje opustil, sedaj pa sodeluje pri treniranju mladih košarkarjev in košarkaric. Hči Mojca je bila zelo uspešna v košarki, poleg klubskega igranja je bila tudi reprezentantka Slovenije in še danes z dekleti hodi na veteranske tekme,« je povedala Markovičeva, ki je že nekaj let po rojstvu prvorojenca dobila tudi priložnost, da sama začne vodenje vadb za otroke v Šentvidu. »Takratni predsednik TVD Partizan Šentvid Milan Petrič mi je ponudil priložnost, da prevzamem popoldansko vadbo osnovnošolskih deklet,« je dejala in priznala, da je bilo takrat veliko lažje delovati in sodelovati s starši kot danes.
»V zadnjih dveh desetletjih se je šport otrok in mladih zelo razvil, obstaja tudi bistveno več ponudbe v kolektivnih športih. Vse več je športnih društev v posameznih športnih panogah. Tudi zato imajo otroci možnost, da se preizkusijo v različnih športnih aktivnostih in potem izberejo tisto, ki jim najbolj ustreza,« je pripovedovala sogovornica in pripomnila, da se še vedno premalo mladih redno ukvarja s športnimi dejavnostmi. »Želela bi, da starši svoje otroke bolj podprejo pri njihovem ukvarjanju s športom. Žal je v zadnjem desetletju opazen tudi vse večji pritisk staršev na mlade športnike. Pri vedno več starših se njihova podpora pretvori v prevelika pričakovanja glede športnih uspehov in posledično prevelike pritiske na njihovega otroka« je prepričana sogovornica, za katero je pri njenem delovanju v Športnem društvu Šentvid – Ljubljana značilen tudi močan socialni čut. »Predvsem za otroke mi ni vseeno. Marsikateremu otroku smo na diskreten način tudi podarili športno opremo,« je povedala in dodala, da je pred mnogimi leti del svojega dopusta namenila prostovoljnemu varstvu otrok pri letovanju na Pagu. »Mislim, da je to izkušnja, ki me je na neki način še posebej zaznamovala. Spomnim se otroka, ki je veljal za problematičnega in ki so mi ga zaupali v varstvo. Ko sem neko popoldne od utrujenosti zaspala in prespala malico, je bil on tisti, ki mi je prinesel jabolko. Da ne bom lačna, je rekel. Bil je edini, ki se je spomnil.«
Privabila odličen trenerski kader
Kot se je razvijal šport, se je razvijalo in širilo tudi delovanje Športnega društva Šentvid – Ljubljana (naslednik Partizana Šentvid), ki ima športnorekreacijski center že vrsto let na lokaciji ob Bokalovi ulici, vadbe starejših pa v okviru Letnega programa športa Mestne občine Ljubljana (MOL) potekajo tudi po osnovnošolskih telovadnicah. Prav je, da omenimo tudi to, da brez Jožice Markovič ne bi bilo Košarkarskega kluba Šentvid, saj je s svojo prizadevnostjo in iznajdljivostjo kljub številnim oviram uspela obdržati polne trenažne skupine in privabiti odlične trenerske kadre. Med temi so mnogi, ki so nekoč tekmovali v šentviških dresih in so danes trenerji ter sodniki. Koliko generacij je pospremila na športno pot, Jožica Markovič težko oceni. »Nekateri so še danes rekreativno aktivni, glede na fizične zmožnosti in svoja leta, vsako leto pa se nam pridružijo še novi rekreativci, a le v okviru prostorskih možnosti društva in telovadnic, ki jih na podlagi razpisa Letnega programa športa v Ljubljani vsako leto zagotavlja MOL.«
»Ker sem obvladala organizacijo in administrativno računovodsko delo, sem bila med drugim že zelo hitro zadolžena tudi za oddajanje vlog na Mestno občina Ljubljana,« se je spomnila in dodala, da je bilo na začetku to samo nekaj listov, danes pa jih je žal kar nekaj deset oziroma vse poteka elektronsko.
Medgeneracijsko povezovanje v telovadnici
Že pri TVD Partizan je bilo Jožici v veliko veselje vodenje rekreacije za ženske, ki jo je prevzela po tem, ko je prejšnja vaditeljica nenadoma zbolela. Še vedno ostaja njena glavna prioriteta vadba za odrasle in starejše, ki je temelj za ohranjanje zdravja, dobrega počutja in kakovostnega življenja. »Redna aktivnost ne le preprečuje številne zdravstvene težave, temveč tudi izboljšuje razpoloženje, povečuje družbeno povezanost in spodbuja samozavest. Za starejše je še posebej pomembno, da ostanejo aktivni in se tako izognejo upadu telesnih in mentalnih sposobnosti. Prav tako je redna aktivnost pomembna z vidika socializacije,« je povedala Markovičeva in omenila primer ženske, ki jo je skupina kar nekaj zaporednih tednov pogrešala na vadbi. »Ko sem jo poklicala, mi je zaupala, da je zbolela za rakom. Zagotovila sem ji, da jo mesto v telovadnici čaka, in ji rekla, naj se nam po okrevanju spet pridruži. In res se je vrnila.« Med pogovorom je mogoče zaznati sogovorničine izjemne sposobnosti za medgeneracijsko povezovanje. Njene »starostnice«, kot jim pravi, nekajkrat na leto pridejo tudi na trening mlajših košarkarjev in košarkaric. Tako se pri mladih krepita strpnost in povezanost s starostniki, gospe pa se nalezejo mladostniške energije, zato ni čudno, da so ženske, ki vadijo pri njej, stare tudi po 80 in 90 let.
In čeprav se zdi, da se Jožica Markovič ne zna ustaviti, je zagotovila, da si z možem rada vzameta čas za sprehod ob morju. »Ker ima mož poškodovano koleno, sva hribe zamenjala za ravninske sprehode, sama pa zadnja leta tenis igram le še v parih,« je dejala in poudarila, da ji družina pri njenem delu in športnem udejstvovanju vseskozi stoji ob strani ter ji pomaga.
