Sprehod po Krakovskem nasipu bo do 21. januarja popestrila razstava S podeželja v mesto: Življenje v Zeleni jami. Ob 60-letnici disertacije dr. Slavka Kremenška Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem so študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na enajstih panojih pripravili sodoben pogled na njegovo delo. »Eno od sporočil razstave je zagotovo to, da je Kremenškova raziskava eden od prelomnih trenutkov v razvoju slovenske etnologije in kulturne antropologije. Njun raziskovalni razpon sega danes zelo široko in pokriva (med drugim) tudi teme, ki jih predstavljamo na razstavi – od praznovanj do zdravja in smrti, digitalnih svetov, migracijskih procesov, popularne kulture,« je mentorica Veronika Zavratnik povedala študentom in dodala, da se s tem veda umešča med eno od bistvenih ved, ki prispevajo k širšemu razumevanju družbe in družbenih procesov.
Posegli v vse družbene sloje
Druga polovica razstave se osredotoča na delo oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo s poudarkom na temah, ki jih na oddelku naslavljajo v sodobnosti. Gradivo za ta del razstave so prispevali sodelavci oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. »V veliki meri gre za fotografije, ki so jih sodelavci in študentje oddelka posneli med terenskim delom. Delo etnologa Kremenška je izredno pomembno tudi za današnji čas. Leta 1964 je zagovarjal doktorsko disertacijo, ki je bila prva etnološka raziskava na Slovenskem, ki se je ukvarjala z urbanim območjem,« je v nadaljevanju povedala Veronika Zavratnik, ki je v pogovoru tudi predstavila kontekst nastajanja razstave. Ob tej je spomnila, da se je pred tem etnologija ukvarjala predvsem s kmečkim življenjem. »Kremenškova disertacija se ni več ukvarjala samo z eno skupino ljudi, ampak je posegla v vse družbene sloje. Tudi v priseljeno prebivalstvo novonastalega naselja Zelena jama.«
Zelena jama je po potresu leta 1895 zrasla iz nič. Naselje brez jedra so sprva predstavljale manjše enodružinske hiše, obkrožene z njivami. »Kremenška je zanimal predvsem način življenja v neagrarnem in novejšem naselju, v tem primeru torej novonastalo delavsko-železničarsko naselje Zelena jama,« je povedala sogovornica in izpostavila knjigo Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem (1970), v kateri je Kremenšek tudi opisal prihod mladih poročenih parov, ki so si z doto v takrat še predmestju Ljubljane ustvarili dom. »Ljudje iz različnih ruralnih okolij so v Zeleno jamo prišli s svojim pohištvom in živalmi. Ob nastanku je bilo naselje, kljub temu da je bilo blizu Ljubljane, zaznamovano s podeželskim načinom življenja. Ko se je prebivalstvo povečevalo, so se njive zreducirale na vrtičke, ti so se kasneje zmanjšali samo na nekaj gredic na dvorišču. Sčasoma je Zelena jama pridobila videz, ki ga ima do neke mere še danes,« je povedala mentorica študentov, ki so v okviru vaj na osnovi fotografij iskali aktualno podobo soseske danes.
Sistematično zbiranje podatkov
Kar pa je za samo stroko zanimivo in pomembno, je Kremenškova osredotočenost na zbiranje podatkov. »Na temo je pogledal historično, zbiral arhivske vire, mestne kronike, poročila mestnih svetov. Zanimalo ga je kulturno in družabno življenje prebivalcev, tudi kako so bili oblečeni. Vse te spremembe so se odražale tudi skozi poklicno in starostno strukturo, velikost družin, velikost posestev, število hiš. Te so bile tipske. Ko se je družina povečala, se je hiša dvignila za eno nadstropje oziroma so zgradili novo hišo,« je razložila Veronika Zavratnik. Sprva so ljudje hiše postavili na zemlji, ki so jo kupili. Pozneje, predvsem po drugi svetovni vojni, ko so v okolici Zelene jame začeli intenzivno graditi industrijo, od Kemisa do Saturnusa, so se začela odpirati tudi nova delovna mesta. Ljudje so, da bi povečali ekonomski status, začeli oddajati sobe v najem.
A tisto, kar je sogovornico in njene študente presenetilo, je bila sistematičnost zbiranja podatkov, s katerimi je nastala omenjena disertacija. Delno so sledili njegovim metodam, saj so se s študenti tudi odpravili v Zeleno jamo, opazovali in se s prebivalci tudi pogovarjali. »V prvem letu smo raziskovali vtise vsakdanjega življenja, sledili grafitom, prometu, zvoku, vonju. Tudi o tem je Kremenšek veliko pisal,« je povedala in dodala, da je Zelena jama imela nekoč zaradi industrije in prahu ter posledično slabe kakovost zraka status enega bolj degradiranih območij.
Ponekod nemogoče narediti refotografijo
»Lani smo iz oddelčne dokumentacije izbrskali Kremenškove fotografije in fotografije kolegice Janje Žagar, ki je zdaj kustosinja v etnografskem muzeju in je v 80. letih kot domačinka raziskovala Zeleno jamo. Fotografije Zelene jame iz 60. let, hrani jih dokumentacija oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, in dvajset let pozneje so si študentje razdelili in poiskali lokacije, kjer so bile posnete,« je postopek zbiranja podatkov opisala Veronika Zavratnik in dodala, da so poskušali narediti refotografijo, kar pa je bilo včasih nemogoče, saj so se nekateri prostori izrazito spremenili. »Ugotavljali smo, da se Zelena jama danes ne razlikuje bistveno od drugih ljubljanskih naselij. Tudi tu je prisoten močan vpliv gentrifikacije, se pravi draga in nedosegljiva stanovanja. Nekatere hiše so se fizično začele ločevati z visokimi ograjami, prepovedana je uporaba podhodov, dostop do parkirnih prostorov,« je povedala Veronika Zavratnik in ugotovitve svojih študentov poenostavila z besedami, da je Zelena jama soseska, ki se danes ukvarja z enakimi težavami kot vse stanovanjske soseske v Ljubljani.
