Pri vstopanju v kompleks je za začetek dobro potlačiti nostalgične spomine na Ilirijo, kakršna je bila včasih. Radi smo jo imeli, a danes je ni več. Nanjo spominja vhod, ki je bil ob Celovški desetletja dolgo, to pa je tudi vse. Obiskovalca ob vhodu pričakata recepcija na desni in bar na levi, v prostorih je postavljena še razstava o življenju in delu Stanka Bloudka, človeka, ki je v 20. stoletju zaznamoval gradnjo športnih objektov v Sloveniji.
Na dan našega obiska je zaposlene ob živce spravljal informacijski sistem, ki skrbi za delovanje vstopnih vratc, zato smo bili deležni brezplačnega vstopa. Pohvalno. Cene vstopnic se sicer gibljejo med 5,5 in 8,5 evra na osebo, odvisno od starosti obiskovalca in dneva – konci tedna so dražji.
Petnajst prog v dveh bazenih
Rekrativcem je bazen na voljo ob delavnikih med 8. in 14. uro ter od 20h do 22h, ob sobotah med 13. in 20. uro ter ob nedeljah med 10. in 20. uro. V četrtek opoldne je na Iliriji vladalo razkošje prostora, saj je 25-metrski ogrevalni bazen sameval, v 50-metrskem pa je plavalo vsega skupaj morda pet ljudi. Obiskovalec sme prosto izbirati, katerega bo uporabil, omejitev ni. Tudi glede uporabe plavalnih pripomočkov, predvsem lopatk in plavutk, osebje ne postavlja nobenih omejitev. Morda jih bodo, ko bo v posamezni progi več rekreativcev in bo obstajala možnost trkov z rokami, a tokrat smo lahko plavali, kot se nam je zahotelo. Plavalne kape niso zahtevane.
Človek ima v velikem bazenu na voljo devet prog, še šest jih je v malem ogrevalnem. Čeprav profesionalni plavalci vedo povedati o hitrih in manj hitrih bazenih, je laična izkušnja, da je bazen pač … bazen. Gor-dol, gor-dol, dokler gre oziroma dokler zastavljeni trening ni odplavan. Rekreativec bo ta čas pogrešal veliko sekundno uro, ki je koristna, ko se plavajo serije in je predpisana 15- ali 20-sekundna pavza. Že res, da to delo opravijo tudi vse bolj razširjene zapestne športne ure, a hkrati izkušnje pravijo, da je ogromna ura z večbarvnimi kazalci na steni ali pod stropom precej bolj pregledna. Pa tudi športne ure vendarle nima vsakdo. A brez strahu, tudi ure prihajajo, menda naj bi jih v kratkem v okolici obeh bazenov namestili kar nekaj.
Kopanja na Iliriji ne bo
Da bi se na Ilirijo človek hodil kopat, lahko odmislimo, saj je 26,5 stopinje za namakanje premalo. To je temperatura, ki zahteva miganje, samo slonjenje ob robu hitro lahko povzroči občutek hladu. Prostor, v katerega sta umeščena bazena, je izdatno odmerjen, občutka utesnjenosti res ni. Bi pa osrednji prostor veljalo bolje osvetliti, četrtek je bil v Ljubljani bolj turoben dan, pod stropom pa so bile luči prižgane bolj zaradi lepšega. Ni sicer, da je osvetljenost bazena ključna, je pa občutek boljši.
Pozorno oko bo v kakšnem kotu bazenske školjke opazilo nekakšen drobiž, ki že po barvi odstopa od dna bazena in na otip deluje kot nekakšen pesek. Morda so izvajalci v hitenju zaradi bližajočega se odprtja ne dovolj vestno pometli ali pa jim je v že napolnjen bazen kaj padlo. Ni katastrofa, se pa za teden dni odprt bazen nekako ne spodobi. Je pa upati, da se na dnu ne bodo začele razraščati alge, kot je bil primer v podobno rokohitrsko odprtem bazenu v Kopru.
